Izračunal sem, da bo šlo. Nujni službeni sestanek naslednjega dne je bil šele ob devetih dopoldne. 

Vendar je šlo Pulju vse narobe. Kurirja za dogovorjene vstopnice ni bilo na spregled in treba se je bilo postaviti na konec dolge vrste utrujenih in oznojenih obrazov, ki so že od daleč dajali vtis, da tam postavajo od vekomaj.

Bili smo še vedno nekje pri repu kolone, ko je Nils začel. Preko obokov mogočnega amfiteatra je veter nosil odmeve klavirskih melodij, ovitih v ritem mehke ambientalne elektronike.

Ko smo naposled prišli do vstopnic in se prebili do avditorija, je bilo slišati še poslednje udrihajoče rafale klavirja, dolg nizek ton odrešenja in potem glasno navdušenje publike. “Uživajte nocoj, se kmalu vidimo!” Pred odhodom z odra je še pomahal. Preostanek večera je bil v redu, pot nazaj do Ljubljane tudi.

Sestanka se ne spomnim več.

Klasika

Leto dni za tem je Nilsa Frahma pričakal eden večjih izzivov dotedanje kariere. Bil je že izkušen, a je bil koncert v tisti dvorani vendarle nekaj posebnega. Znamenita dvorana, ki jo je leta 1871 otvorila angleška kraljica Victoria, je sto let pozneje sicer gostila številna legendarna imena popularne glasbe in tako je še danes. Notri je celo boksal Muhammad Ali! A Jimi Hendrix, Pink Floyd, Massive Attack, Foo Fighters in Muhammad Ali niso nosili istega bremena.

Če izvajaš klavirski recital, če ob tvoji glasbi kujejo nove, bolj ali manj neposrečene izraze za preporod klasične glasbe in če si učenec učitelja, ki je bil učenec učenca nesmrtnega Čajkovskega, imaš v Royal Albert Hallu problem. Ne primerjajo te z Massive Attack, temveč z Sergejem Rahmaninovim, Martho Argerich in Jevgenijem Kisinom, slavnimi virtuozi črno-belih tipk, ki so tudi tam raztegovali svoje prste. Nils do klasične glasbe goji mešane občutke.

Vsekakor je ta svet, v katerega ga je kot učiteljica klavirja prva popeljala mati, del njega in njegovega glasbenega izraza. A kot pravi, je to glasba, ki zahteva toliko vaje, da ni več glasba, ki jo želiš igrati. Postane glasba, ki jo moraš igrati. Zvok se mora rojevati iz želje in potrebe. Ne iz treninga, drila in prisile.

V plesne čevlje Berlina

Nils Oliver Frahm je otrok učiteljice klavirja in poklicnega fotografa ter otrok plesne klubske scene. Leta 2006 se je, star 24 let, iz rojstnega Hamburga preselil v evropsko prestolnico klubske elektronike – Berlin. S seboj je prinesel svoje najzgodnejše glasbene izdaje.

Ti posnetki so obsegali ambientalne zvočne pejsaže, obogatene s številnimi elektronskimi vzorci in zankami, klavir pa se je sramežljivo oglašal tam nekje v ozadju. Ko se je že zdelo, da je fanta elektronika dokončno odrešila suhoparnega treniranja klavirskih lestvic, je leta 2008 izdal naslednji album z naslovom Electric Piano.

Z albumom Wintermusik (2009), s posnetki klavirskih improvizacij, ki so bili sprva mišljeni kot božično darilo za družino in prijatelje, je bilo zaznati, da bo minimalistični glasbeni stil, ki ga je to pot ubral, pustil izjemno močan pečat njegovi nadaljnji zgodbi.

Minimalizem

Minimalizem se je kot glasbeni žanr pojavil med ameriškimi skladatelji klasične glasbe v šestdesetih. Steve Reich, La Monte Young in Phillip Glass so bili med pionirji glasbenega eksperimenta, ki so namesto virtuoznih melodij v svojo glasbo pisali ponavljajoče se glasbene vzorce, ki se počasi spreminjajo in prepletajo med seboj in poslušalca zibljejo v otopeli trans, kjer se izgubljata občutka zavesti in časa.

Tovrstna uporaba muzike seveda ni nič novega. Hipnotični ponavljajoči se ritmi in melodije so osnova številnih obrednih glasb, od tradicionalnih indijskih in afriških glasb, pa vse do novodobnega obreda Nilsove generacije – rejva. Minimalizem je širše množice osvojil skozi film. Phillip Glass je napisal glasbo za Scorsesejev Kundun (1997), Michael Nyman pa glasbo za Klavir (1993).

Po Klavirju je postal filmski klavirski minimalizem zelo popularen, spomnite se le glasbe iz filma Amélie, ki jo je napisal Yan Thiersenn. Glasba Erika Satieja pa se najde v več kot sto filmih in TV-serijah. Nils se je tej častitljivi druščini pridružil leta 2015. Napisal in posnel je glasbo za nemški film Victoria, osupljiv dveinpolurni film, posnet brez enega samega reza. Surov in napet film z mehko in hipnotično glasbo.

Igre s številkami

Nils svoje albume rad postavlja v kontekst, ki je mnogokrat bolj razposajen, kot bi si predstavljali glede na resnost njegove glasbe.

Album Felt (2011) je nastal ob ustvarjanju pritajenih zvokov pianina, na katerem je s filcem (ang. felt) udušil strune, da ne bi motil sosedov z muziciranjem sredi noči. Ko si je leto dni pozneje zlomil palec na levi roki in bil primoran odpovedati številne koncerte, je priložnost izkoristil za snemanje albuma Screws.

Gre za ploščo devetih skladb, napisanih za igro z devetimi prsti. Skladbe za klavir brez levega palca. Hudomušni Nils je potegnil tudi črto zgodovine. 28. marec je razglasil za Piano Day, dan klavirja, ki ga praznujemo tudi pri nas, in sicer s klavirskimi recitali v Kinu Šiška. Zakaj 28. marec? Ker je to 88. dan v letu, klavir pa ima prav toliko tipk.

Na stičišču križišča

Nils Frahm je glasbeni samotar, ki me je zasvojil z albumom Spaces, posnetim leta 2013. Dolgo se mi je po žilah pretakala ta nadvse prepričljiva in strastna spojina različnih glasbenih svetov, različnih žanrov, kultur in dekad.

Nilsova glasba je delo ene same in celovite glasbene vizije, ki je v vseh svojih kotičkih enako strastna in enako prepričljiva. Dva dni po uspešnem koncertu, ki je navdušil tudi številne izmed sivoglavih abonentov Royal Albert Halla, je Nils na Facebooku zapisal, da bi koncert skorajda odpadel.

Odrski delavci so raztreščili oba njegova sintetizatorja znamke Roland Juno 60. Enega mu je bilo še posebej žal. Tistega, ki ga je dobil kot mladi, 13-letni pianist. Od njega se odtlej ni ločil, ker je zvenel malce drugače. Na njem je številnim ljubiteljem glasbe približal njim povsem nove in neslutene zvočne dimenzije.

Druženja

Nils je samotar, ki pa se rad tudi podruži. Ob številnih glasbenih sodelovanjih (Ólafur Arnalds, F.S. Blum, Machinefabriek …) posebno mesto pripada navezi z inovatorjem Davidom Klavinsom. Klavins je izdelovalec klavirjev, ki je za Nilsa izdelal poseben pianino Uni Corda, kjer posamezno kladivce ne udarja po treh strunah hkrati, kot je običajno, temveč le po eni. Gre za zvok, ki bolj spominja na kitaro ali harfo.

Leta 2015 je na Klavinsov prototip največjega pianina na svetu M370 posnel serijo improvizacij in jih izdal na albumih Solo in Solo Remains. Zdaj načrtujeta še večjo različico M450, za kar Nils pridno zbira donacije, tudi prek Piano Day. Nov zvok, ki ga omogočajo Klavinsove akustične inovacije, ostaja za Nilsa ena največjih umetniških potreb.

Konstrukcija vseh melodij

Konstrukcijskih podvigov pa se je lotil tudi Nils Frahm sam. Leta 2016 je začel graditi lastni studio v Funkhausu, prostorih nekdanjega državnega radijskega centra v vzhodnem Berlinu. V tem prostoru je razstavljen njegov obsežni inštrumentarij, ki ob klavirju in pianinu vključuje še številne analogne sintetizatorje, električne klavirje in orgle.

Zvočni raziskovalec je tako pridobil prostor, kjer se lahko nemoteno posveča kreaciji novih zvokov in iskanju novih glasbenih izrazov. Leta 2018 je tako nastal album All Melody, po mnenju številnih najboljši album Nilsa Frahma do zdaj. O njem vam več ne izdam. Nils ploščo ta hip predstavlja na svetovni turneji.

29. avgusta letos se ponovno vrača na festival Dimensions v Pulju.

Besedilo: Peter Baroš. Naslovna fotografija: Alexander Schneider.