Svet, v katerem živimo, ima mnogo plasti. Tista, najbolj zgornja, je predvsem vizualna, obenem pa prva, ki pritegne. Ko jo prevedemo v svet pop kulture, se pripeti stanje, v katerem verjamemo zgolj izvajalcem, ki nam redno dobavljajo visoke doze senzoričnega prebitka. V kostumografskem in stilskem smislu smo tako zdaj vajeni že vsega in v vseh možnih kombinacijah. Potem pa se v tej teatralni perverznosti nepričakovano pojavi par, ki ne išče naše pozornosti po preverjeni formuli. Namesto na nas se obrne vase. Celo na odru. In svet se zgane.

Tistega poznopoletnega večera

Začelo se je pred malo manj kot šestimi meseci. Konec nekega vikenda, v avtu na poti domov preletavam radijske postaje, kot to počnem vsakič, ko se želim izmotati iz udobja do potankosti izbrane plejliste. Med agresivnim preletavanjem slovenskega radijskega postroja, ob katerem me vedno prevzame obupen občutek, kot da iščem zlato na napačni strani planeta, naletim na nežen vokal, ki se elegantno spaja s subtilnimi zvoki semplerja. Ti me nemudoma odpeljejo v prostranost lastnih notranjih svetov. Tistih, ki jih imamo v resnici vsi, a do njih ne dostopamo ravno vsak dan. Kustosa zvočne delikatnosti se predstavita kot Zala in Gašper. Hipoma ju vzljubim.

Misliti ali čutiti glasbo

Veste, iskanje sporočil tam, kjer jih ni, zna biti huda zagata. Še posebej v svetu, ki nam pogojuje načine branja glasbenih nastopov. Mediji so nas namreč z vztrajnimi ponavljanji naučili, da vsa tekmovanja gledamo v duhu kruha in iger, do nastopajočih pa imamo naravnost kruta pričakovanja. Morajo imeti dovršeno koreografijo. Ugajati morajo naši aktualni melodični predanosti. Stilsko morajo ustrezati standardom haute couture, čeprav slednja nikoli zares ni rezidirala v naših krajih. (Ker je to kulturni izum neke druge družbe, ki je bila včasih kolonialna, njena miselnost pa zato ne more biti enaka naši. Ampak, v redu, nič ni narobe s tem, da imamo radi eleganco, dokler jo razumemo.)

Potem pa imamo tu še do podrobnosti dodelan obraz glasbenika, kot javno platno, na katero se serijsko podpisujejo umetniki ličenja. Vse to mora danes imeti neki zvezdnik, kar pa, da se razumemo, še zdaleč ni pogoj za to, da prebije zid. In vse to se je prav zdaj potrdilo za slovensko miniaturno sceno.  

VIDEO: Zala Kralj na Valu 202 v živo zaigra in odpoje skladbo Bela klop:

Sunkovit preobrat

Nekaj mesecev pozneje se ta na videz krhki, a melodično naravnost eterični par čez noč znajde na širši sceni slovenske glasbene realnosti. Ravno v trenutku, ko se ta histerična v pripravah na EMO krtači, češe, šminka, oblači, slači in pači. Priprave so tako intenzivne, da se mi včasih zdi, kot da spremljam svetovno razstavo pudljev. Visoka barvna saturacija na odru, plesalci, scenski elementi, ter navsezadnje zvezde v svoji najboljši možni ekstravagantni pojavnosti.

Potem pa vmes med vsem tem Zala in Gašper. Ki se predstavita kot … Zala in Gašper.

Na drugi strani spektakla

V svetu zabavništva se je tako znašel prijazen par, ki ustvarja glasbo iz ljubega notranjega vzgiba. Brez obljub in pričakovanj. Tu ni tistega starega marketinškega trika, ki pravi, da moraš narediti nekaj kontroverznega, da si pridobiš pozornost. Duet zato uvidevno odklanja vse filtre, skozi katere smo se naučili gledati glasbene nastope. V tej destilirani resničnosti Zala in Gašper stopita na oder najbolj odmevnega glasbenega dogodka leta, da odpojeta pesem, kot bi jo sicer odpela doma, nekje na udobni relaciji med kavčem in teraso.

VIDEO: Zala Kralj in Gašper Šantl na EMI:

Tisti najbolj glasni nasprotniki so bili užaljeni zaradi dveh razlogov. Prvi je bil, da ta ljubki par, in to rečemo brez kančka sarkazma, svojega pogleda ni imel usmerjenega v občinstvo. Pela sta drug drugemu. Druga stvar, ki je razkačila predvsem gostilniške kritike, je bila njuna pojavnost. Nadudlani kriteriji, ki nam jih narekuje pop kultura (pričeska, koreografske raznoške, fensi dizajnerji), so po njunem nastopu ostali kot prazna polja.

A ustavimo se malo in se vprašajmo, kako zelo pogojeno je naše konzumiranje pop produktov. Ali ne bi v ta polja raje vpisali tistega, kar redkokdaj občutimo ob gledanju nastopa? Lepoto njune dinamike, vpogled v intimno in pristno neverbalno komunikacijo med dvema glasbenikoma, ki sta si ustvarila svoj svet. Svet, ki ga z nami zdaj delita točno takšnega, kot je. Brez analgetičnih učinkov blišča, brez fasad za motenje vseh drugih senzorjev.

Kar je morda pri tem najbolj občudovanja vredno, pa je, da vse to počneta s pogumom zenovskega mojstra. In res lepim komadom. Ko bi vsaj zmagala.

Naslovna fotografija: Universal Music