Oglasno mesto

Nickelback

Kanadski rokerji so vsekakor svojevrsten fenomen nove glasbene zgodovine. Po The Beatles so bili na vstopu v novo tisočletje drugi najbolje prodajani tuji izvajalci v Združenih državah. Prodali so več kot 50 milijonov plošč in v bistvu nihče ni mogel preživeti let med 2000 in 2010, ne da bi se dodobra spoznal z glasom Chada Kroegerja – bodisi na radiu bodisi med osebnim izborom didžeja v tem ali onem klubu. Zakaj so potem tako osovraženi?

Ker so leta 1999 s prehodom pod okrilje Roadrunner Records prej trši rokerski zvok hitro zamenjali za radijskim postajam bolj prijazno pop-rokersko generičnost, z občasnim kitarskim rifom, vrženim v miks. Leta 2001 je njihov mega hit How You Remind Me le potrdil njihovo predanost varnim, skorajda boybandovskim vižam. Nickelback so tako postali mainstream bend s ponavljajočim melodičnim trikom – odkrili so formulo za štancanje povprečnosti.

Dober komad: Breathe (The State, 1998)

Ko so Nickleback še bili Nickleback in z drugim albumom The State začeli polirati svoj originalni zvok. Breathe bi tudi nas, stare odjemalce grandža, še danes spravil na noge. Besedilo ima zgodbo, bend pa je tudi na nastopih v živo videti kot glasbena entiteta, ki se trudi delati dobro glasbo, ne samo prodajati albume.

Oglasno mesto

Spin Doctors

Seveda vsi poznate te newyorške rokerje, ker nas radijske postaje že od leta 1992 posiljujejo z njihovim neizogibnim hitom Two Princes. Hit, ki jih je izstrelil med zimzelene bende in istočasno aboniral na vseh seznamih najbolj osovraženih glasbenih pojavov. Menda ustvarjajo še danes, čeprav jih je Wikipedija nazadnje zaznala leta 2013, ko so praznovali 20. obletnico albuma Pocket Full of Kryptonite in se priložnosti primerno podali tudi na turnejo. Leta 2017 je potem fotoaparat sicer ujel vokalista Aarona Comessa, a ni imel novega materiala, le precej večjo brado.

Dober komad: Mary Jane (Turn It Upside Down, 1994)

Mary Jane je v bistvu popolnoma neznan komad, ki so ga Spin Doctors zalučali na svoj drugi studijski album. Je predrzen, tipično spindoktorski, z občutnimi primesmi kantrija. Zakaj je dober? Predvsem zato, ker ni Two Princes.

Saliva

Če ste v drugi polovici devetdesetih priložnostno zdrsnili na sceno nu-metala, ki so ga vztrajno vodile skupine Korn, Limp Bizkit, Linkin Park, Slipknot in Deftones, se vam je uhelj zelo verjetno prej ali slej zataknil tudi ob poskočnico Click Click Boom, ki je leta 2001 zarohnela v vseh rokerskih nočnih klubih in bila potem še dodana v visoko-oktansko akcijo Hitri in drzni (The Fast And The Furious). In kolikor skesano priznamo, da je Click Click Boom danes zimzelen del naše fitnes plejliste (hej, nostalgija je nostalgija), pa poznavalci in glasbeniki – med katerimi sicer še nihče nikoli ni izrekel besed 'Saliva so odličen bend' – pravijo, da imajo ti rokerji iz Mephisa v resnici le en dober komad – Always.

Dober komad: Always (Back Into Your System, 2002)

Skladba Always se je znašla na njihovem tretjem albumu in se sliši kot optimizacija vsega, kar so Saliva najbrž že ves čas želeli predstaviti. Močni inštrumenti, Josey Scott se dejansko izkaže kot spoštljiv vokalist, komad pa se počasi in smiselno gradi v vedno močnejši šus.

Hoobastank

Ob imenu te skupine še danes zavijemo z očmi, ker je jasno, da so si vzeli točno 14 sekund, da so se spomnili tega bedastega besednega konstrukta. Fantiči so se v zagonu post-grandžerskega odmeva nametali skupaj leta 1994, potem pa so nihali med nu-metalom in trdim rokom, menda celo vse do danes, čeprav jih od leta 2003 praktično nihče več ne zazna. Leta 2001 so Hoobastank izdali debitantski album (ja, šest let so potrebovali) z uvodnim singlom Crawling in the Dark, ki je nemudoma postal nujna melodija na vseh rokerskih plejlistah, a kaj, ko so ga vsi, ki so ga slišali v klubu ali na radiu, nemudoma pripisali skupini Incubus.

Dober komad: Crawling in the Dark (Hoobastank, 2001)

Vsekakor legendarni hit postgrandžerske scene in Hoobastank si zasluži, da se jih vselej spominjamo predvsem po tem komadu (in ne po precej bolj generičnem The Reason, ki je pozneje popolnoma zasenčil odlični prvenec). Komad, ki preprosto nikoli ni odveč.

Oglasno mesto

Black Eyed Peas

Nekaj časa so bili BEP spoštljiv kos hiphoperskega mozaika, v raperskem svetu pa so se celo proslavili z nekaj odličnimi žanrsko dodelanimi albumi. To so bili sicer časi, preden se je v skupino asimilirala Fergie in so BEP izvedli dramatičen žanrski preobrat, se začeli družiti z Justinom Timberlakom (nič narobe) in predelovati hite iz filma Umazani ples (vse narobe). Najlažje bi bilo potemtakem izbrati komad iz njihovih zgodnjih let (Joints& Jam, recimo), a bodimo dosledni in jim dovolimo, da se izkažejo v novodobnem času. Če ste predani sovražnik Black Eyed Peas se vam že vnaprej opravičujemo.

Dober komad: I Gotta Feeling (The E.N.D., 2009)

Le kako gredo lahko stvari narobe, če k sodelovanju povabiš Davida Guetto, francoskega 'housevunderkinda', ki približno deset let ni znal narediti niti ene napake. Saj razumemo, da bi veliko bolj profesionalno bi izpadli, če bi za dober komad novih BEP izbrali Where Is The Love, ampak po pravici povedano, imamo na I Gotta Feeling precej več odličnih spominov s klubskih plesišč. Sorry, not sorry.

Train

Train je tisti ameriški bend, ki je leta 2018 v zunajsodni poravnavi izplačal našega Jana Plestenjaka, ker so mu za refren komad If It's Love sunili melodijo refrena komada A veš, ki ga je leta 2008 napisal za Alyo. So pa znani tudi po tem, da jih ameriške mame še vedno glasno nabijajo v karavanih, ko se vozijo do šole, da poberejo svoj naraščaj. Bend, ki se sliši kot neki odmev iz pozabljene preteklosti, tu in tam še vedno naredi kakšno skladbico, ki pa nas predvsem spomni, da bi morali v preteklosti tudi ostati. A imajo eno skladbo, ki ji tudi najstrožji glasbeni kritiki težko oporekajo – Dropsof Jupiter.

Dober komad: Drops of Jupiter (Drops of Jupiter, 2001)

Ko je Patrick Monahan za trenutek opustil potrebo, da se vede kot nedotakljiva glasbena diva, in je celo poskušal biti spodoben glasbenik, je nastala všečna pop-rokerska balada Drops of Jupiter, ki je na Billboardovi lestvici stotih najboljših potem tudi splezala vse do petega mesta. ”Prava umetniška lirika, ki si zasluži instantno sprejetje,” je komad pohvalil Chuck Taylor v reviji Billboard.

Alien Ant Farm

Kdo? Aja, tisti zabavljači, ki so ustvarili rokerski poklon Michaelu Jacksonu s priredbo hita Smooth Criminal! In prav Smooth Criminal jih je izstrelil na sceno, pa čeprav je bila priredba precej na prvo žogo in celostno bolj štorasta kot pa impresivna. A je delovalo. Tako zelo, da so to potem izkoristili za ponovno izdajo svojega sicer prvega, a pred Smooth Criminal popolnoma spregledanega singla Movies – ki pa je bil dejansko njihov pravi doprinos žanru. AAF sicer niso bili samo čudež z enim hitom, posneli so kar nekaj hudih melodij (These Days, recimo, pa Wish) in se jih splača na novo odkriti, če ste jih vmes že pozabili. Še danes nekaj brcajo, sploh po raznih turnejah, prirejenih za generacijo X. Letos maja so izdali digitalni singel Everything She Wants, s katerim poskušajo isti trik kot pred leti – gre namreč za predelavo hita skupine Wham.

Dober komad: Movies (ANThology, 2001)

Movies je bil res dober komad. Res. Zapomljiv, zabaven, z dodatkom fanka, poskočen in uporaben. Izražal je tisto pravo stanje skupine, ki se je glasbe lotila zato, da se ima fino. Da uživajo. V Movies se v vsakem segmentu kaže, da se fantje zabavajo. In ta energija je prek komada še kako nalezljiva.

Limp Bizkit

Ojej, koliko gneva je bilo izlitega na račun skupine Limp Bizkit in njihovega pevca Freda Dursta, ki je svoj čas po glasbeni sceni rohnel kot neukrotljiv pobalin. Še en bend, ki ga je bilo na začetku novega tisočletja tako zelo enostavno sovražiti, ker je bilo jasno, da noben njihov komad ne bo pomotoma pripisan kakšnim vsaj približno šolanim glasbenikom. Pa vseeno – ko so Limp Bizkit našli svojo cono udobja, so znali biti opazen del nu-metalske scene, tudi tako, da so se poigravali s svojim sicer precej enoznačnim zvokom.

Dober komad: Take a Look Around (MI2 OST, 2000)

Komad, ki je postal tematska skladba akcijskega rompa Misija Nemogoče II, pooseblja vrhunec skupine, ki je znala nu-metalski žanr pomešati z igrivo energičnostjo in ga popeljati naravnost na vrh mainstream lestvic. “Vem, zakaj me hočete sovražiti,” zapoje v komadu Fred Durst, tik preden ta eksplodira v impresiven refren. Komad, ki mora ostati na vaši plejlisti.

Backstreet Boys

Preden se zapletemo v prepir o tem, kdo so bili boljši fantovski bend devetdesetih – Backstreet Boys ali N'Sync – (N'Sync, prosim lepo, sploh ni debate), moramo upoštevati dejstvo, da so verjetno ustvarili najbolj prepoznavno pop balado devetdesetih – I Want It That Way. Fantiči so sicer prodali več kot 100 milijonov plošč in so dejansko najbolje prodajani fantovski bend vseh časov. Še celo svojo zvezdo imajo na hollywoodskem pločniku slavnih. Leta 2015 so izdali dokumentarni film o nastanku in razvoju skupine, ki pa nikogar ni zanimal, ker smo na fantovske bende pozabili takoj, ko so jim nu-metalci speljali vse najboljše bejbe. Veste, kje so trenutno? Mi tudi ne.

Dober komad: I Want It That Way (Millennium, 1999)

Če novodobni analitiki potrebujejo melodični destilat za ustvarjanje DNK verige, s katero bi nekoč v prihodnosti klonirali glasbo fantovskih bendov, lahko le uporabijo ta komad. Več kot 25 držav je moralo ta komad tolerirati na čistem vrhu lokalnih lestvic tudi po več tednov. Če ste v tistem letu veliko hodili na zmenke, ste si tole uspavanko zagotovo ukradli prek Napsterja in jo nažigali več, kot bi si danes upali priznati.

Naslovna fotografija: Profimedia