Preden začnemo, imamo hitro obvestilo! Ne zamudite koncerta Haiku Garden v živo preko streama iz Kina Šiška 25. marca in se o tem glasbenem čudu prepričajte na lastna ušesa in oči.

Točno se spomnjam kdaj sem Haiku Garden na koncertu slišal in videl prvič in zadnjič. Prvič je bilo leta 2015, ko so v okviru ljubljanskega Praznika glasbe muzicirali pod odprtim nebom na Krekovim trgu pred Lutkovnim gledališčem. Nastopili so zadnji. Vsi, ki smo bili povezani z dogodkom, smo bili na trnih. Policaji so že parkrat tekom dneva vohljali naokoli in sumničavo oprezali za srboritimi kitaristi, ki so grizli strune kot da gre za konec sveta. Haiku Garden so igrali zadnji in bili so glasni kot hudič.

Vedeli smo, da smo dokaj varni do desete ure zvečer. V glavi pa se je pletel scenarij, v katerem se minuto čez deseto na trg spustijo specialci in nas vse pozaprejo zaradi motenja dušnega in telesnega miru prebivalcev zenovske mestne cone Ljubljana Center.

K sreči so se naši protagonisti pravočasno prebudili iz svoje v tla bolščeče zamaknjenosti in koncert sklenili minuto pred deseto. Z gromozanskim truščem seveda. Ki so ga pustili odzveneti še kakšno minuto čez dovoljeno črto. Vse se je dobro izšlo.

Zadnjič pa sem jih videl 16. januarja 2020 na Eurosonicu v Gröningenu, v klubu All Round. Zadnji mednarodni špil slovenskega izvajalca na eminentnem festivalu, pred plesočim in objemajočim se občinstvom, si pač ni težko zapomniti.

Fenomenalni glasbeni piflarji

Haiku Garden so bržkone najbolj piflarski bend slovenske glasbene scene. No, če se osredotočimo zgolj na takozvano alternativno glasbo, so gotovo piflarji številka ena. Ne poznajo koncepta plug&play. Saj veste, ko enostavno prižgeš in dela. Ne, pri njih so stvari kompleksnejše. Potrebno je splesti gordijski vozel kablovja, da zasveti tisočero lučk, ob brenkanju po strunah z mezincem pritiskati še prave tipke sintisajzerja, v temi poplesavati po kitarskih pedalkah, za povrh pa kitaro za vsak primer nabiti čim višje pod pazduho, da je res vse pod kontrolo. Pa kljub temu znajo biti tudi ... izštekani.

Če vam povem, da so povrh vsega še muzikologi, torej tisti liki, ki na pamet vedo za vsako pičico med notnim črtovjem, kot so jo zapisali kalibri tipa Monteverdi, Bach in Šostakovič, boste rekli, da pretiravam. Ampak ja, to so Haiku Garden. Luka Flegar, Matevž Bitenc, Klemen Tehovnik, Anže Knez in ustvarjalka vizualij Kristina Kokalj.

Samo trenutek - shoegaze? Strmenje v čevlje?

V čem je sploh štos shoegazea, za kaj gre pri tem glasbenem žanru? Sam sem vrsto let živel v napačnem prepričanju, da mora biti shoegaze ena taka nasilna glasba. Češ, da moraš ves čas ljudem gledati v čevlje, da ne fašeš brce ali dve. Če je že kdo brcnil, sem brcnil jaz. V temo. Shoegaze je namreč nekaj povsem drugega. Zna biti sicer glasen in psihedeličen, a ne ravno razbijaški. Mestoma zna biti celo prav romantičen. Muzika za ob svečkah, dremavi pop.

Tisti, ki ves čas strmijo v svoje čevlje so glasbeniki sami. Uporabljajo namreč morje efektov, ki posamezne inštrumente spreminjajo v simfonične orkestre. Včasih tudi kaj zapojejo in pomomljajo. Njim ni zares poanta, da jih razumete. Ponujajo vam zvočno izkušnjo. Besedilo si itak preberete na internetu.

[VIDEO]: Haiku Garden so bili tudi gostje lanskega festivala animiranega filma Animateka. Ogled posnetka je pravšnje ogrevanje pred spletnim koncertom 25. marca v Kinu Šiška.

Kdo od vas je najbolj zagledan v svoja obuvala?

Luka: Knezu pomoje pomenijo čevlji še največ. No, tudi Matevž si rad privošči kake lepe supergice, recimo kake bele reebok, potem pa štanca z njimi po blatu. Sicer pa mislim, da noben od nas ni izrazito večji shoegaze fan kot kdo drug. Vsi imamo to glasbo radi, noben pa ni omejen samo z njo ali z njo pretirano obseden. Smo fani zelo različne glasbe. 

Raje vrtnarite ali pišete haiku?

Matevž: Vrtnarimo ne prav veliko. Klemen čez poletje pomaga očetu podirat drevesa v hosti, zatem pa doma položi še kakšen komad. Potem ponavadi traja, da besedilo vzklije. Luka sploh ne piše ampak preliva.

Luka: Jaz ne znam niti vrtnarit, niti pisat haikujev, niti dreves v hosti podirat. Poskušam pa pisat čimveč in čim boljše komade.

Kdo je največji piflar v bendu?

Luka: Kar se tiče muzikologije, prav noben. Kar se tiče tonsko-tehničnih stvari, zagotovo Klemen. On je tudi verjetno najbolj na tekočem z vsemi aktualnimi glasbenimi izdajami.

Klemen: Kar se muzikologije tiče definitivno Anže, ki še vedno vztraja na svoji muzikološki poti. Drugače je pa največja piflarka Kristina. 

Kdo so največji cari na glasbeni sceni?

Matevž: Organizatorji koncertov v manjših klubih po Sloveniji. Pa Luka Cerar iz Nikki Louder in naš tonski mojster Blaž Flerin iz Spock Studios. 

Klemen: Carjev je veliko, tekom let se je naša alternativna scena kar lepo razcvetela. Če moram koga izpostaviti, si vedno z veseljem poslušam kakšen nov Olfamožev projekt.

Skupaj: Dd tujih carjev pa prisegamo na Sweet Trip, Daughters, A Place To Bury Strangers, Charli xcx, Machine Girl, black midi, Kero Kero Bonito in Thee Oh Sees.

Kaj boste za spletno publiko pripravili v Kinu Šiška?

Luka: Za koncert v Šiški pripravljamo veliko novega materiala. No, seveda ne samo za ta koncert. Toliko bo novih komadov, da še mi ne vemo čisto točno. Zato bomo na koncu raje igrali samo stare komade in priredbe. Da se bo ujemalo s suknjiči in metuljčki. Ali pa nič od tega.

Matevž: Koncert v Šiški bo zadnji pred snemanjem novega albuma, tako da je to zagotovo zadnja in hkrati edina priložnost slišati nove komade pred vsemi.

Za ogrevanje pred skorajšnjim koncertom pa prisluhnite še playlisti, ko so jo Haiku Garden pripravili za A1 Explore Music by Deezer. 

Naslovna fotografija: Jaka Teršek