Ko se moški vrne z dela domov prej kot ponavadi, najde ženo v postelji. S svojim najboljšim prijateljem, seveda. Sta se pa krepko lotila zadeve! Kaj naj naredim? Kaj se počenja, če se ti takole zgodi? ju vpraša, povsem nepripravljen. Seveda, takoj mu pride na misel, v omari pod srajcami skriva v obnošeno majico zavito nekakšno pištolo. Ko je šla vojska na jug, se je dalo te reči ugodno kupiti, pa si je sklenil narediti nekaj zaloge za hudo silo, kot vsi, ki so prišli zraven. 

Onadva, čemerno stisnjena pod z nežnimi rožicami pokrito rjuho, nič ne rečeta. Tudi on ne pozna odgovora. Zakaj mora biti sodobno življenje tako zapleteno? premišlja. Vzame pištolo iz omare, kar tako, da bi bilo jasno, s čim je treba računati, če se mu mimo zakona zalezeš pod skupno odejo. Žena pravi, ne zganjaj cirkusa, saj ne boš, saj si ne upaš, saj nisi tak dedec. A da ne? sprašuje moški, a da ne? Prijatelj ga jemlje bolj resno, moški ve, da lise na njegovem obrazu niso samo od poletne vročine. A da ne, kriči moški, ki mu prijateljev strah daje prepotrebno odločnost, a da ne? 

Trdno prime pištolo in jo rine pod brado zdaj prijatelju, zdaj sebi. Potne srage, ki tečejo prijatelju po obrazu, kapljajo na pištolo, in moškemu to sploh ni všeč, položaj premore vse manj dostojanstva. Zato premika pištolo izpod njegove brade pod svojo in nazaj vse hitreje. No, zdaj pa povej, katerega imaš raje, katerega naj počim, vpije na ženo. Ona mu še dvakrat reče, da v resnici ni tak dedec, kot se zdaj dela; vsakič mu reče bolj potiho, potem pa prične prosit, naj spravi pištolo. Da bo drugače klicala policijo. 

Kar kliči jo, kar pokliči policijo! ji pravi moški. Še preden boš odložila, bomo vsi mrtvi, ko pa bodo prišli taplavi, bo pa tudi bajta že zgorela. Tega ne misli resno, le grozi, da bi bilo malo cirkusa, da bi ju bilo groza in da bi si povrnil zaupanje vase. Le kaj počenjajo ljudje, ko se jim to zgodi? se znova vpraša. Razumljivo, nihče prav rad ne pripoveduje o takšnih rečeh. Kakorkoli že, nasilje se mu zdi neprimerno, po naravi je bolj mirna duša, poleg tega pa ga, videl je, kljub vsemu enako kot vselej v kuhinji čaka kosilo, lepo zapečen piščanec v pečici ga opominja, da njegova ženska ni tako slaba, kot trenutno kaže.

Prisegel bi lahko, da se je tisti hudič sam sprožil, nekje na pol poti med njegovim in prijateljevim vratom, krogla pa naravnost v televizor. Strašno poči, potem je vse čisto tiho. Niti žena ne vrešči, kot bi bilo pričakovati, vsi vlečejo na ušesa, kaj se bo zdaj zgodilo, kdo bo prvi pobutal po vratih. Nič. Še naprej trda tišina. Kot da nihče ni slišal. 

Potem žena tiho reče: no, sem že mislila, da se bova končno spoznala s sosedi, in se na ves glas zasmeje. Prijatelj se začne ozirati naokoli in moški ve, zakaj nelagodno menca, reče mu, naj se le obleče, kaj če bo vendar prišla policija, policajev res ne more pričakati takole z nago ritjo, z ženo bosta že kdaj drugič dokončala. Prijatelj pokima, prične vleči hlače nase, moškega vpraša, če sploh ve, kako se trese. Pa se nemara res, pomisli moški, saj ne bi tak zadel niti sebe, tudi če bi hotel, in sploh, kaj bom s pištolo, to ni zame. In jo skrbno zavije nazaj v majico, vendar jo položi predse na mizo, da bi bilo še zmeraj jasno, kdo gospoduje položaju. Usta ima osušena, čuti, da bi mu prišlo prav kako pivo, stopi v kuhinjo, do hladilnika, a tam ni več pijače. 

Moški vpraša ženo, kam za vraga je izginila vsa njegova zaloga. Prijatelj pohrkne in reče, naj mu odpusti, dan je bil pač vroč, kaj se more, sicer pa, saj ga moški pozna in ve, da pri pijači pa res težko neha, ko enkrat začne. Da se oddolži, reče, prav rad povabi čez cesto na požirek. Žena reče, da bi šla tudi ona, in tako gredo vsi trije in spijejo rundo, pa še eno.
Ko ga že kar nekaj popijejo in je čas za zaklepanje in jim natakarica že vleče stole spod riti, moški reče prijatelju: no, vzemi mojo ženo s sabo in oprosti mi, da sem vaju prestrašil, oprosti mi mojo sebičnost, želim vama srečo v skupnem življenju, če pa bosta imela kaj denarja preveč, mi bosta kupila nov televizor, in vse je urejeno. Zaveda se, da govori nekam solzavo, a kaj zato, si misli, to prihaja od srca. 

In prijatelj mu reče: ne, odpelji jo domov, saj je tvoja, še prej pa me udari. Ja, udari me, zlomi mi nos in mi povej, da sem baraba. Če pa to ni dovolj, saj veš, kje stanujem, najbrž tudi moja ne drži nog skupaj vse dopoldneve. In žena reče, še preden prijatelj dobro konča in se utegne naplesti pravi moški pogovor: ne pretepajta se zaradi mene, nisem vaju vredna, najbrž bi morala pod vlak ali kaj takega, ampak življenje ima tudi lepe trenutke, ne bi jih hotela zamuditi, sem jih že preveč, saj razumeta, saj ... No, saj razumeta.

Res, reče moški, pravzaprav imamo doma še piščanca v pečici, tako reč se hitro pogreje, ali ne bi šli spet k nam, cel dan nisem nič jedel. Jaz tudi ne, mu pritrdita oba, in tako izprosijo še rundo za na pot in gredo na piščanca. Me torej ne boš pretepel? sprašuje prijatelj, ko obirajo zadnje koščice, ko jih mečejo čez ramo na črepinje, ko se ostri robovi prijetno mehčajo in ko postaja moškemu pogled na razdrobljeno žrelo televizorja vse bolj domačen. Moški odmahuje z roko; je sploh vredno omenjati? Prijatelja sva, ali nisva?

Potem bi se pa odpeljal domov, reče prijatelj, je že več kot pozno, moja žena bo zaskrbljena, zanesljiv človek sem, prihajam ob uri. Tako pijan ne smeš za volan, mu zabiča moški, pri naju boš prespal, življenje je predragoceno, ne gre se igrati. Prav, reče prijatelj, prav, kam naj ležem? No, ne razumi me narobe, nič slabega nisem mislil, se takoj popravi. 

Moški molči, gleda ženo. Tudi ona molči. Koliko časa pa pravzaprav tale reč že traja? vpraša moški. Žena še zmeraj molči. Saj nočeš vedeti, kajne da ne? končno reče. Saj veš, življenje je v resnici nekakšna opereta. Kaj bi se pretvarjali, vsi se trudimo, da ne bi minilo, še preden bi sploh opazili. Da bi nekako ... No, saj veš: nekako. 

Ne razumem, reče prijatelj, kaj vendar govorita, se vidva zmeraj tako pogovarjata? Oprostita, zelo sem zaspan, bom kar tule ležal. In se položi na kavč v dnevni sobi in takoj začne smrčati. 

Žena, reče moški, tvoj piščanec je vse boljši, ampak: sem si res zaslužil? Poglej ga, še čevljev ni sezul. In s takim te najdem. Oprosti, reče žena, tvoj prijatelj je, ti si ga pripeljal k hiši, ti bi moral biti bolj izbirčen. Jaz žal nimam veliko priložnosti, da bi spoznavala moške. Moje življenje, veš, ni ravno takšno, kot sem pričakovala. In kaj naj, naj ga na skrivaj prejočem? Saj veš, vsak si pomaga po svoje. In, oprosti mi, tudi jaz sem malo utrujena, bil je naporen dan. Kaj če bi šla spat? Jutri moraš spet v službo, ne pozabi. 

In tako gresta v spalnico, uležeta se in se kot vsak večer primeta za roke. Moški gleda rjuhe in pravi: te rožice mi niso všeč, to bova pa z nečim zamenjala. Žena zamrmra nekaj nerazločnega, poboža ga po roki in takoj zaspi, utrujena od dneva, moški pa še dolgo gleda pod strop, čuti v ustih slankasti okus zapečene piščančje kože in premišljuje, ali ni morda preveč plačal za pištolo in ali bi morda našel koga, ki bi jo vzel v zameno za soliden televizor. Jutri, premišlja, jutri mora vprašati prijatelja, ali ne pozna koga, ki bi se zanimal za menjavo. Saj morajo biti ljudje, ki jim taka reč pride prav, časi so vendar vse bolj nezanesljivi. Še dobro, da je tisti tam spodaj, ki smrči na kavču in še čevljev ni sezul, njegov prijatelj, premišlja, ko ga polni spanec. Kakega drugega bi morda res ustrelil, in potem bi bilo vse večje od njegove volje, potem ne bi bilo poti nazaj. Še dobro.