»Kontrola vozovnic. Smem videti vašo, prosim?«
Zgubani coprnik se je prebudil iz poldremeža, med katerim mu je po koščeni koničasti bradi spolzel tanek tok od tobaka zamazane sline. Mežikajoče se je zastrmel v sprevodnika, ki je s konico okovanega škornja udarjal v trhel trinožnik, na katerem je čemel starec v modri halji.
»Šamo šekundičo,« je dejal in iz širokega rokava potegnil protezo. »Tole ši vštavim, pa jo poiščem.«
Ravno je odprl usta, da bi si na zgornjo dlesen namestil umetno zobovje, ko je lojtrnik zapeljal v udrtino in sunkovito poskočil, da je starcu odneslo slonovino iz rok. Sprevodnik se je uslužno obrnil, da bi šel ponjo, pa ga je coprnik ustavil s kretnjo roke.
»Ne delajte ši škrbi,« je zašušljal, »bila je dvanajšturna. Preprošt urokeč, ki poškrbi, da še mi žvečer ni treba ubadati š čiščenjem.« Iz rokava je potegnil novo in si jo z vajeno kretnjo namestil v usta. »No, pa šmo. Počakajte, da poiščem to vožovničo. Ižvolite. Kaj pa tako bolščite? Govorno napako imam, vešte. Šte mišlili, da šušljam, ker nimam proteže?«
***
»… ona pa mi je dejala: 'Gospa, prisežem, da še svoj živi dan nisem videla bolj nebrzdanega otroka. Saj je res, da smo bili mi v svojih letih živahni, ampak kar je preveč, je pa preveč. Zahtevam, da mi kupite novo mantikoro,' jaz pa njej: 'Poglejte, ljuba soseda, nikakršnega dokaza nimate, da se je naš Živobran res igral z očetovo knjigo z uroki in nenamenoma priklical velikanskega orla, ki je odnesel vašo udomačeno mantikoro. Namesto da bi bili veseli, da ta žival ni pograbila našega sončka Živobrana, ki je roko na srce res bolj živahne sorte, a niti slučajno tako pobalinski, kakor ga poskušate naslikati. Kdo pa sicer sploh še ima mantikore za domače živali? Mantikore so bile krik mode za časa kralja Brazdoljuba III.' In veš, kaj mi ta avša poreče v odgovor? Rekla mi je, naj se je–«
Močan udarec ji je iz prsi ukradel ves zrak, da je sredi stavka utihnila in se zgrudila po tleh.
***
»Trola. Končno!« je skozi zobe stisnil namrgodeni Blagomir. »Gremo, gremo, zmigajte se!« se je pridušal, ko se je komolčil med ženskami in starkami, ovešenimi s cekarji, ki so se odpravljale na tržnico, da bi si kupile kakšno koreniko mandragore, saj vsi vemo, da najboljša poide že kmalu po deveti, in kdor se ne pomudi, se tisti dan lahko zadovolji le z razdišanimi vejicami, ki imajo približno enako moč kot žajbelj.
Z dobro odmerjenim sunkom desnega komolca je zadel naključno žensko med rebra, da se je med lovljenjem sape sesedla, in se bočno prerinil proti vstopu.
»S poti, babšeta, mogočenmu Blagomirju se mudi nad zverine in beštije, pred katerimi trepetate ponoči za trdno zapahnjenimi vrati. Ajmo, svojat, rad bi se usedel!«
To rekši, se je prerinil do srede lojtrnika, robato potrepljal nekega škrata po ramenih in mu s pogledom dal vedeti, da bo zanj bolje, če odstopi mesto gori mišic, ki se je pela nad njim. Odločil se je še malo zakinkati, ko ga je v glavo zadela proteza.
***
»Jakob, kako to, da greš že zdajle na šiht?« je škrat Jošt vprašal znanca, ki je sedel tik za njim. »Mar se tvoja izmena v rudniku ne začne uro kasneje? Počemu torej ta trola?«
»I, počemu? Mar ne veš, da je polovico prevozov prevzel nov ceh?«
»Ne.«
»No, jih je. In veš, kaj so svinje naredile? Mesečna karta enega prevoznika velja samo zanj, medtem ko moraš za drugega vzeti ločeno!«
»Ja, zakaj pa je ne vzameš potem za drugega?«
»Ker končam tako pozno, da se iz rudnika lahko vrnem samo z Globeltourovim lojtrnikom, saj Kolopotnikov ne vozi po četrti popoldne.«
»Nič fouš,« je na pol v odgovor in na pol v brado zamrmral Jošt, ko je na ramenih začutil neznan trepljaj. Obrnil se je in zagledal mišičnjaka, ki je imel ledja zakrita s krpico usnja, na ramenih pa mu je počival meč, večji od povprečno raslega škrata. Ker se je odpravljal na delo in s seboj ni imel sekire, se je raje umaknil, kot pa da bi se zapletal s takim primitivcem, ki mu je že na čelu pisalo, da prav išče pretep. S tal je pobral malho z malico in mu odstopil sedež.
»Dremal pa ne boš,« je tiho siknil Jošt in takoj za tem stavkom izrekel še urok za razrito cesto.
***
»Pusti ga pri miru,« se je na vse grlo zadrl Tom Bombedobil, ko je Blagomir penasto zagrabil škrata Jošta za ovratnik telovnika in ga dvignil s tal. Čeprav je v višino meril pičel decimeter in pol, je njegov glas dokaj predirljivo šinil v mišičnjakova ušesa. Blagomir je spustil zaprepadenega Jošta, da je telebnil na blatna tla ter si z rokami preplašeno zakril glavo. Palček Tom se je z vso silo zagnal v moža in pričel plezati po njegovih nogah navzgor. Prijemal se je za goste šope črnih dlak in se nevarno bližal predelu pod pasom.
»Ej … ti … mali … auuu … cuukaaaa … daj … mir … mater … ti …«
Uspelo mu ga je zagrabiti med prste, ki so bili skoraj večji od Toma samega. Podržal si ga je pred očmi in revsknil.
»Poslušaj, ščene malo, mojih nog ne brije nihče razen mene. Nežno kožo imam in dlake se mi rade vraščajo.«
S temi besedami ga je zavrtel nad glavo in zalučal nekam naprej, sam pa se je zleknil nazaj na sedež.
***
Gruščelj je začutil, kako ga je nekaj zadelo v hrbet in dregnil Šodra, ki je lomastil ob njem.
»Šoder,« je zagolčal z globokim, kamnitim glasom, »se ti da pogledati, kaj me je zadelo?«
»Nek palček je bil, » mu je odvrnil Gruščelj. »Potniki so se spet zravsali.«
»Res? Saj ne moreš verjeti. Bi si mislil, da mogoče bo pa enkrat dan minil mirno, ampak ne. Samo pobožne sanje, stari moj.«
»Prav imaš,« je odvrnil Šoder. »Včasih me ima, da bi šel iz prevozniškega posla. A kaj, ko trol težko dobi boljšo plačo.«
Trola sta zavzdihnila, kot bi veter zavel skozi gorsko špiljo, in v enoličnem ritmu vlekla lojtrnik naprej.
