Henry v metroju

Ko prideta mamica in Henry na postajo podzemne železnice na Grahamovi aveniji, ki seka newyorški hipsterski Williamsburg, o njiju še nič ne vemo, a smo veseli, da bo z nami na vlak čakal tako lep fantek. Ima daljše svilnate lase, postrižene na gobico, belo nežno kožo, oblečen je v azurno moder nogometni dresek, njegove hlačke so kot krilce, široke in do kolen, približujejo se robu enako modrih dokolenkic, krasi jih opečnata črta, kljub naraščajoči vročini so nategnjene, mogoče mu jih bo kasneje spustila na gležnje, obut je v bleščeče supergice. Vemo, v njih so prstki. Žal nam je za časi, ko smo taka stopalca obuvali tudi sami ... za na vrt, za izlet. En dva tri so zrasla do številke triinštirideset. Hodijo po svojih poteh, dolga in moška, kot na slikah starih mojstrov, nedosegljiva …  

Fantek je kot iz škatlice, tako srčkan, da ženske sploh ne pogledamo. Zanjo, ki ga je posadila na klop, nimamo časa. Na tej klopi mi nikoli ne sedimo.

Nanjo bi sedli le v hudi nuji. Če bi bilo res vroče. Če bi vlak hudo zamujal. Če bi morali razgrniti zemljevid, ker ne bi vedeli, kam gremo. A mi vemo, kam gremo.

Mi stojimo. Poletno jutro je, stuširani smo, lahno oblečeni, namazani s fino kremo, lepo dišimo, v mesto, ki nikoli ne spi, gremo, a mi smo spali.

Na to klop ne sedamo, čeprav zdaj mogoče kdaj tudi bomo. Ta otrok jo je s svojo prisotnostjo razkužil. Če lahko sedi on … Ni se umazal, ni se sfrknil sam vase, klop je očitno v redu … a njej po navadi domujejo trije. Nalašč je narejena  tako, da jo razrezujejo naslanjala za roke. Na njej ne moreš ležati. Ampak se oni, tisti, če je zadet, vseeno nekako uleže. Pokonci, diagonalno, z glavo vznak … Ali pa dasta na tla karton. Ne vemo, kako pridejo skozi vrtljivo oviro. No, pes gre spodaj. Kaj pa punca in fant? Ona bi bila lahko naša hčerka. On bi bil lahko naš sin.

Če kdaj pogledamo v njihovi smeri, smo previdni. Samo psa. Vdane in uboge oči. Kot naš doma. Ki ga tu pogrešamo. Onih dveh ne pogledamo. Ker zaboli. Ker z bolečino potem nimamo kam. Le pred spanjem lahko zanju zmolimo kakšno molitev v rubriki Za druge … Kamor vpisujemo tudi njune starše. Vedo, slutijo? Ne premišljujmo! Umazana klop na umazani postaji, zadeta, nedosegljiva … A smo rekli, da ne!

Veseli nas, da je namesto onih treh danes z nami … Henry.

Rekli bi, da ima kakšnih pet, šest let. Največ sedem. Njegove nogice so na klopi, če se pomakne naprej, zvonijo v zraku, ki ga naenkrat preseka visok mamičin glas. »Henry, Henry, reci cheese.« Nogice se ustavijo. Milo reče: »Chesse.« Mamica ga slika.

In ga še slika. In ne neha. In nogice ne zvonijo več. Otrpnejo.

Še kakih stokrat mora reči cheese. Nikoli ni dovolj dober. Nikoli ni dovolj dobra.

»Daj, Henry, za mamico,« mu govori. On še ne zna s pogledi kot mi, zato bega od nas k mamici in od mamice spet k nam … Poveže nas.

Zavzamemo stališče. Z mamico nočemo imeti nič, preglasno govori. In neprestano fotografira. Ne da bi videla, kaj. Spominja nas na robček, ki so ga naše mame v stiski kdaj poslinile in nam z njim drgnile umazana lica. Potem smo še nekaj časa dišali po mamini slini. Bodi pri miru, so govorile. »Reci cheese, Henry.«

Mogoče kaj začutita. Henry gleda v tla, mamica pa v telefon. Ni zadovoljna. Preverja. Jezna je. Henry je nastradal.

Nazadnje pokima. Dobila je svojo slikico. Bolj majhna je, okrogla, ravni pusti lasje, ne, ne bomo si je zapomnili. A to si le domišljamo.

Ne bomo ji pobegnili.

»Povej, Henry, kam greva danes!« Šele takrat opazimo, preberemo, se zavemo, da je mamica prinesla na postajo transparentek, nekam za klop ga je prej naslonila ali kaj … Preveč smo gledali Henryja, da bi opazili.

Porine mu ga v rokico. In že spet slika. In govori. »Kam greva, Henry, kam, povej, povej, kam greva danes, povej …« Henry molči kot zalit.

Na belem transparentku z modrim flomastrom debelo piše:

Po črkah vemo, da je pisala mamica. A ni mogla vsega spraviti v eno vrsto? A ne vidi, da je to v nasprotju s Henryjevo urejenostjo? A to pa zna: reci cheese, nasmehni se mamici, povej, kam gresta mamica in Henry danes …

Ne utihne.

Vlaka pa od nikoder!

Henry mora vstati, prijeti transparent v levo, z desno pa mahati mamici. In govoriti cheese. In odgovarjati. Z nasmehom.

»Kam greš z mamico? Mahaj, Henry. Si vesel, ker greva …«

Henry se zvira kot črv. Kot mi pred robčkom. Kot mi, če se je kdo posmehoval naši mami, gospa, veste kaj …

»Povej mamici, Henry, kam greva midva danes? Kaj bo tam, a Henry? Kam se gre na tako lep dan?« Pa kaj te briga! Hrup je neznosen. Henry ne ve, kam naj se skrije. Kam naj gre. Kaj naj naredi.

A naj ti mi povemo, kam gremo? Gledat orožje! Mislili smo gledat secesijo, ampak zdaj, po novem, bojo buzdovani boljši! Pa samuraji! In sablje, meči, helebarde, sulice, loki, loki so neslišni, puščica samo švisne …

»Povej mamici, Henry, kam greva midva danes? Kaj bo tam, a Henry? Kam se gre na tako lep dan?« In oklepi, ti pička! Spremenili so zgodovino, cevasti in težki, ampak tebe bi slišali tudi skoznje! Proti tebi noben oklep ne pomaga.

Henri nas po svoje sliši. Nerodno mu je. Radi bi mu rekli, saj nisi ti kriv.

Vzelo mu je dar govora, ne more in ne more odgovoriti mamici, kam gresta, transparentek se je povesil, ona ga naravnava, ne bo ji uspelo, to takoj vidimo, preslabo je narejen, šeleshamer na lesenem držalu drži le lepilni trak, bolj bo naravnavala, slabše bo, bolj mešaš, bolj smrdi, očitno je podcenjevala izdelavo transparentka, sebe pa ne. Henry še odpira usta, ker ona govori tudi med popravljanjem transparentka, Henryjevega glasu ne slišimo, ali ga sploh ni ali pa ga ona z vreščanjem povozi, muči luštkanega Henrja, zahtevna je, prezahtevna, sulice njenih besed se zabijajo v naša ušesa, v naša telesa, v naše obraze, mater, pomislimo, kako mora biti šele Henryju s tako mamico, jebeš samuraje, jebeš viteze, tele mamice so nepremagljive …

Henry naposled nekako ujame trenutek, ko se mu mamica neprevidno približa, in ji v roko porine transparentek, a mamica ga noče, roke se prerivajo, njene, njegove, njen, njegov, potem pa šlamparija pade in jo mamica pobere, pri tem pa razkrije svojo drugo plat.

Nekam bolj se nam svita, kam bi lahko šla Henry in mamica danes na tako lep dan, ampak nismo še prepričani, prepričani smo le o tem, da bo ona vsem v kratkem razložila, kam da gresta. In da bomo nekako že krivi, ker mi ne gremo tja.

Transparent je namestila na klop v razdelek poleg Henryja in spet slika. In Henry spet prežalostno gleda in spet noče transparentka v roko in noče vstati in noče govoriti cheese. O Henry, si mislimo, o Henry.

»A ne, Henry,« naposled zaslišimo, »midva greva danes na parado ponosa pod Brooklynski most.« »Na doke!«

»Vsi bi morali na parado ponosa, vsi, a ne, Henry? Na parado ponosa!«

»Ob enih se začne! A ne, Henry?«

»Midva bova šla tja, a ne, Henry, ker midva spoštujeva pravice vseh, midva sva dobra človeka!«

»A ne, Henry?«

»Vsi ljudje bi morali vedeti, kam se gre danes! Lepo bo tam!«

»Naredila bova dobro delo, a ne, Henry.«

Dost! Dost! Dost! Nemo prosimo namesto Henryja.

Gledamo na uro.

V zemljevide.

V telefone.

Brskamo po torbicah.

Po srcih. Po svojem otroštvu! V Henryjevih letih smo pasli sosedove krave, kadili srobot, plezali na drevesa, se kopali v ledenih potokih in topli reki … V snežno kepo smo enkrat dali kamen in potem jokali od strahu pred sabo. Obžalovali. Mamam smo lahko pobegnili. Vsega resnično nujnega smo se na begu sami naučili.

Kam bo pa pobegnil tale revež? Iz mamičine kože si bo, če se bo držal statistike o normalnih psihopatih patološke matere, lahko enkrat v eni kleti le sešil oblekico. Tako in drugače. »Henry, vzemi transparent, tvoj je …«

Pride vlak. Pred mamico smo se sklenili umakniti v svoj vagon, ampak ne, ne bo nam uspelo, Življenje ima svoje načrte in hoče natančno dostavljati svoja sporočila. Na vsem vlaku se odprejo le ena vrata. Le v en vagon lahko vstopimo. Z mamico. S Henryjem.

Zajameta nas hlad in skoraj hipna tišina. Nekaj jih bere. Nekaj jih ima v ušesih slušalke. Nekateri tiste posebne, Applove. Nekaj jih brska po telefonih. Ena se mejkapira. Eden jé … kari … Po vsej dolžini vagona je reklama za posteljnino. Radi jo gledamo. Na slikah so postelje, v njih pa: on in ona, dve, dva, dva in ena mačka, dve ženski in en moški, star in mlada, mlada in star, družina, pes in otrok … Na slikah smo mi. Vsi. Le poiskati se moramo.

A mamica se ne najde na nobeni od slik. Mamica ne prenese naše igre. Niti tišine. Spet začne:

»Na doke! «

»Vsi bi morali na parado ponosa, vsi, a ne, Henry? «

»Na parado ponosa!«

»Ob enih se začne!«

»A ne, Henry?«

»Midva bova šla tja, a ne, Henry, ker midva spoštujeva pravice vseh …«

Henry bi se rad skril za štango, štanga ga prepolavlja, ne, ne bo šlo, moral bo prijeti transparent, da ga bo mamica slikala tudi v vlaku, tisti, ki so v vagonu od prej, so zdaj na istem kot mi tastari s postaje, dvigajo poglede, tisti z mejkapom je čopič obvisel v zraku, na boljšem so le oni, ki so na začetku kačaste reklame za posteljnino.

Potem pa! Odprejo se vrata, ki vodijo v drug vagon. Na pragu stoji brezdomec s škatlo. Navajeni smo jih. Vstopijo. Imajo kratek jasen glasen govor. Uvod, jedro, zaključek. Naučeno: Opravičilo, predstavitev, zakaj. Hvala. S škatlo hitro prehodijo vagon in stopijo v drugega.

Človek začne: »Dame in gospodje, prosim, oprostite.«

Mamica se ne da: »Henry, kam greva midva danes …«

»Ne bi vas prosil, ampak …«

»Kam gredo vsi ljudje, ki jim je mar, Henry?«

»Dobil sem intervju za službo …«

»Pod Brooklynski most, a ne, Henry …«

»A nimam prave obleke, zato bi mi veliko …«

Brezdomec utihne. Začne se otipavati po stegnu. Iz žepa potegne telefon. »Ja,« reče glasno, ker je tako navajen, »ja.«

Mamica je premagana. Utihne. Posluša. Vsi poslušamo z njo.

»Ja,« ponavlja človek … »hočeš reči … Kaj ji je … Kako slabo je … In ti me kličeš … Pizda, a zato me kličeš … Ne, nisem mislil priti. Bo preživela? Poslušaj, povedal sem ti, pokliči me, ko bo moja mati mrtva, ne moti me, dokler je živa, kreten.«

Potem pospravi telefon, gre molče in s povešeno škatlo skozi vagon, vstopi v drugega in začne: »Dame in gospodje …« Vrata se zaprejo, glas zamre. Do tišine.

Slišimo le svoja srca in udarjanje koles ob tire.