Stara mama bo počasi morala v dom. Izgublja se in vedno bolj je nesrečna, ker da je sama na svetu in vse težje hodi na sprehode. Ne vem, kako naj ji povem. Škoda, da mame ni več.

Ona bi znala. Parkiram na pločniku, ker je stara mama garažo že zdavnaj prodala. Vzpnem se po stopnicah. Potrkam, čeprav v roki držim ključ. Da ne bo mislila, da vdiram v njeno zasebnost. Odpre z viklerji v laseh in brez proteze. Videti je presenečena. Zaskrbi me.

»Pa ne da si šele zdaj vstala, noni?« vprašam, a mi samo pomigne, naj vstopim, potem pa zavije v kopalnico, medtem ko se razkomotim in stopim v dnevno sobo.

Začudim se, da računalnik brni. Podarila sem ji ga kar tako, da bi si krajšala čas s pisanjem. Star je in zame neuporaben. Na zaslonu je odprto okence z napisom: Do you want to save the changes? Yes, No. Odprta je wordova stran z nekakšnim spiskom. Še preden si pobliže ogledam seznam, stara mama s protezo in v domači halji privihra nazaj. Oči se ji zadovoljno bleščijo. Videti je pomlajena.

Gleda me kakor navihana sedemnajstletnica in čaka, da vprašam, kaj je. Menda ji ne gre že na otročje. To bi bilo preveč zame. »No? Kaj pa se dogaja?«

»Si videla?« Pomigne proti računalniškemu zaslonu in se čudno zareži.

»Pogovarjava se. Vedela sem, da se mi bo javil, pa čeprav ne po slovensko.«

Ojej, začelo se je. »Kdo, noni? S kom se pogovarjaš?« Pomislim, da je nemara odkrila internetne klepetalnice, saj sem v tem stanovanju dala urediti celo spletni priključek.

»On. Z njim,« šepne in uperi prst v strop.

»Zgornji sosed?« bleknem, ker mi nič drugega ne pade na pamet. Kot otrok, v čigar skrivnost odrasli niso posvečeni, se obrne h knjižni polici in pregleduje naslove. Nazadnje izvleče biblijo, ki sem jo kupila na boljšem trgu. V nekakšnem antropološkem poskusu zbliževanja s svetovnimi verstvi sem prebrala staro zavezo, nato pa čtivo odložila, ogorčena nad nasilnostjo svetega spisa.

Zmagoslavno zavihti sveto pismo in ga s treskom butne predme na klubsko mizico. Zbegano ga odprem in ostrmim, saj je, odkar sva se nazadnje videli, očitno cele dni podčrtavala odlomke, ki so se ji bogve zakaj zdeli pomembni. Med zlizanimi stranmi naletim na črno-belo fotografijo. Ko na njej prepoznam svojo pokojno mami, noni zatuli: »Tukaj, ja! Da mi ne boš pomešala strani! Tole si preberi,« pokaže na odlomek, podčrtan z živo rdečim kulijem.

Jaz sem Rafael, eden od sedmih angelov, ki stojijo in stopajo pred obličje Božje slave.

»A si videla?«

Še vedno zbegana jo pogledujem, njo, zatem računalniški zaslon. Nekoliko nestrpno me poboža po glavi. »Nadangel Rafael me nagovarja, ljubica, le da so današnji načini komunikacije drugačni kot v mojih časih. To ni nič nevsakdanjega.« Čeljust se mi povesi, vsa zaskrbljena zatresnem buklo in nemo ostrmim. Kako naj ugovarjam, ko pa je očitno, da ji manjka kolesce? Pomilujoče me pogleda od strani: »Ljubica, le kdo bi mi sicer v angleščini zastavil vprašanje na računalniku? Resda ga ne razumem, ampak pojavilo se je kar samo od sebe.« Rečem: »Skuhala ti bom brokolijevo juhico, potem pa se bova zmenili, kako naprej. Najprej pa lahko igrava karte.« Strinja se, vesela, da razumem.

»Je pa dobra, tale grahova juhica,« ob mlaskanju pripomni. »Brokolijeva juhica,« jo popravim. »Zelena je,« reče, »torej grahova. Le kdaj si se naučila tako kuhati?«

»Nekaj ti moram povedati,« reče, ne da bi počakala na odgovor, da si sama kuham že od štirinajstega leta, saj po mamini smrti nisem imela izbire, da kuham za svoje otroke in moža, in da kuham, ker si očitno nimava kaj povedati. Ker se bojim, kaj bom slišala, raje molčim. 

»Veš, ljubica ... Ljubezen včasih ubira čudna pota ... No, pri mojih letih je to že nenavadno, ampak ... Nekoga sem spoznala.« Odleže mi. Mogoče ji je te bedarije z angeli, ki da jo nagovarjajo po računalniku, kdo drug vbil v glavo. Mogoče je samo lahkoverna. Treba jo je zaščititi. Tudi zato je dom najboljša rešitev. »Koga si spoznala? Kje? Na sprehodu?«

Zarotniško se nasmehne in stopi do kuhinjske kredence. Vrne se s počečkano vizitko. Taksi služba 'Tak.si'. Ne razumem.

Trudim se razbrati pisavo, a razločim le: Franci plačal 40 evrov.

 »Tole je njegov naslov,« reče.

Nobenega naslova ne vidim. »A ime mu je Franci?« butasto zinem.

»Kako veš?« reče.

»Saj piše.«

»Aha. No, tale fant – mlad je in postaven – me je zadnjič obiskal in mi prinesel darilo, prelepo zapestno uro.« Molčim. Zdi se mi, da si ga je izmislila, mislim, da se v življenju še ni vozila s taksijem, in rekla bi, da se moji ubogi noni meša, hudo meša. Moram ji dokazati, kako dobro bi bilo zanjo, če bi bila pod nadzorom. »Pokaži mi uro,« rečem.

Izgine v spalnico in se vrne z moško uro. O groza, menda je ni ukradla. Ko jo kot dokazno gradivo položi na mizo, si ne more kaj, da je ne bi še pobožala. »Kaj ni lepa?«

Osuplo pograbim pozlačeni pašček in obrnem številčnico proti mizi. Na zadnji strani je napis Roleks. Heh, očiten ponaredek, takšne za deset evrov prodajajo na tržnici.

»Kje si jo dobila, praviš?«

»Od Francija. Prevelika mi je, pa je ne nosim, ampak je pa lepa, kaj?«

»In zakaj ti jo je podaril?«

Razgnalo me bo od sumničavosti. Če je tale Francelj eden tistih falotov, o katerih slišiš v črni kroniki, da zalezujejo stare gospe in jim na koncu poberejo ves denar, potem jo je vsekakor treba zavarovati.

»Hja, to pa kar sama ugani,« reče, »saj nisi s hruške padla.«

Lepo. Zdaj mi bo še odgovarjala – res lepo. Nekaj bo treba ukreniti. »Pomila bom posodo in ti oprala perilo, vikend je, ti pa medtem lahko malo počivaš,« predlagam.

»Nisem utrujena, k nadangelu grem. Tipkat. Tudi tiste ta nočne tablete ti vračam, na, Franci pravi, da škodujejo,« nenadoma začne trmariti in iz žepa izvleče škatlico sanvalov. Posebej zanjo sem stopila do zdravnika po uspavala, ko se je pritoževala, da ne spi. Pomislim, da morda že več noči ni zatisnila očesa, in to botruje njenim norostim.

»Kdaj si nazadnje spala?« jo zaslišujem.

»Ah, spala ...« me še enkrat spogledljivo pogleda. »Kdo bo pa spal, ko je na svetu toliko lepših reči.«

Vzrojim. »Ma ne me zezat, noni, stara si devetinsedemdeset let, menda ne misliš, da ti bom verjela, da s temle ... temle Franceljnom ponoči ne spita?!«

Užaljeno umolkne. »Pogovarjava se,« pristavi čez čas in kuha mulo. »Sploh pa pride tudi danes na obisk.« Globoko zavzdihnem. Bom pač počakala, da si ogledam tega kerlca in presodim. Očitno vozi taksi, če naj verjamem vizitki.

»Zamenjat ti grem posteljnino, noni, medtem pa razmisli, od koga jemlješ darila. Je treba posebej poudarjati, da se s tujci ne pogovarjamo? Sploh v tvojem primeru. Dovolj si stara, da bi lahko poznala osnove.«

»Franci pravi, da naju nadangel Rafael povsod vidi in ves čas blagoslavlja,« odvrne, še vedno svojeglava.

»Noni, ti si komunistka.«

»To nič ne pomeni. Bog vse vidi, Bog vse vé, greh se delati ne sme,« igrivo zapoje in zraven stopiclja po kuhinji kot Palčica.

»Grem preobleč posteljo,« zavzdihnem in stopim v spalnico, kjer je ura že na svojem mestu, na nekakšnem oltarčku ob posteljnem vzglavju, med cvetnimi lističi. Zatreskana je. Ojoj!

Ob partiji remija se potolažim, ugotavljam, da nonin razum še vedno deluje. Vsaj pri kartah. Zaporedoma zmaguje, medtem ko razmišljam, kako bi jo pripravila na odločitev, ki je med tem dozorela: da jo vpišem v vrsto za dom starejših občanov. Na vratih pozvoni. To bo taksist Franci. Radovedno vstanem, a me stara mama, ki je medtem snela navijalke z glave, prehiti. Kdo bi si mislil, da je tako okretna. Skoči proti vratom, vmes ji celo uspe popraviti frizuro v ogledalu. Ko vstopi bradat moški, niti ne še siv, si ga ogledujem čez  njen hrbet, a videti je, kot bi me sploh ne opazil. Malce je debelušen, velik, nekakšen hrust. Če bi se spravil nanjo, ga ne bi mogla ustaviti.

Poljubi jo na lice. »No …« rečem in se odhrknem. Pogleda me, kot bi se pravkar ovedel. »Vi ste gotovo Helenca,« prevzame pobudo. »Helena,« ga popravim.

»Me res veseli. Od vaše babice najemam garažo,« reče, medtem ko noni za njegovim hrbtom obliva rdečica, hkrati pa zavija z očmi in mi z ustnicami oblikuje nekakšno skrivno pripombo glede njegovega videza.

»Moja babica nima garaže,« ga zavrnem in se razpenjeno zastrmim vanjo. Noni samo skomigne, kot da se je moja trditev ne tiče.

»Pač, pač, bom ja vedel. Vsako jutro parkiram v njej, hehe.«

 Njegov smeh mi ni po volji. Kruleč je, kot pri neobvladanem otroku. »Plačujem jo, štirideset evrov mesečno.« Aha, Franci plačal 40 evrov. To bo to.

»Vstopite, počutite se ... no, vstopite,« rečem. Razčistiti je treba. Poplesujoča noni mi ni v pomoč. Vprašam: »Torej vozite taksi?«

»Ne vozim več, sem pa lastnik taksi službe. Izvolite našo vizitko ...« pobrska po  srajčnem žepu, ob tem pa zagledam križec okoli njegovega vratu. »Ne, hvala, vizitko sem že videla, prav tako vašo 'zlato' uro,« ga zavrnem.

»Aha, hehe,« spet zakruli. »Ura je bila moja kavcija za mesečni obrok. Veste, predvčerajšnjim sem se oglasil brez centa gotovine v denarnici, pa sem vaši stari mami poskušal dokazati, da nisem kakšna baraba. Pustil sem ji svojo zapestno uro. Lahko si mislite, da ni zlata, taksi službe ne nesejo dovolj, heh heh. Mimogrede, noni, prinesel sem vam darilo, da se vam nekoliko odkupim za nevšečnosti.«  

Kliče jo 'noni', kot jaz. Očitno je, da nista romantično zapletena. Najema garažo in veruje v

Boga. Kako naj se ga odkrižam? Izvleče lično zavit paketek, po katerem noni plane z vso spogledljivostjo, ki jo je v mladih letih bržkone potlačila. Spominjam se je kot stroge skrbnice brez trohice smisla za flirt. Na darilu piše: Angelske karte. Noni zardeva.

»Nekaj ti moram pokazati, Franci, pridi z menoj,« napove in ga odpelje k računalniku. Medtem je ekran že prekril ohranjevalnik zaslona s podobo osladnega Kristusa. Sama ga gotovo ne bi znala nastaviti, Francelj pa je, kot kaže, neizmerno veren.

»Oh, ne, izginilo je,« potarna noni, ko si natakne očala, in reče: »Gotovo boš znal popraviti, zaupam ti.« Francelj se velikodušno nasmehne, nekaj časa šari po zaslonu, nato pa na moje presenečenje odpre Facebook in zmagoslavno vzklikne: »Že vidim, kaj si mislila, noni: TUKAJ DOLOČITE SANJE.«

Od zadaj spremljam, zato si ne morem kaj, da se ne bi zakrohotala. »Stanje,« ga popravim.

»A zdaj je pa v slovenščini?« blekne noni. Zadeva me začenja zabavati.

»Vsemogočni pa vendar obvlada vse jezike,« rečem cinično, »zakaj bi ga ustavila tako neznatna ovira?«

Noni prikima, češ, prav imaš, in Franceljnu narekuje: »Pod moje sanje vpiši samo: Da ne bi nikoli pristala v domu za ostarele.«