Obsojena sem na dosmrtno kazen bivanja s seboj. Odkar pomnim, živim za zapahi vzkipljivega značaja. Najbrž sem se v prepirih s svojim najstnikom, najinim edincem, že večkrat pogreznila v mrak uma. V resnici nikoli ne vem, kje se prelomi in kaj je tisto, kar naredim tako narobe, da on znori in me začne obkladati z očitki, za katere še sama ne vem, kdaj sem si jih zaslužila, in potem me odnese … Je to mogoče razumeti? Da se materinstvo utopi v jezi? Včeraj sem planila nanj in ga udarila po ustih, da je on zaječal in jaz otrpnila. Videla sem, kako se mu je pocedila kri po ustnici, in surovo dejanje se mi je izrisalo pred očmi: ranila sem svojega otroka! Hotela bi zdrsniti skozi čas nazaj, kakor skozi kartonast tulec, ki se bo vsak čas razmočil s solzami in se prelomil. Nik se je iz zadirčnega najstnika spremenil v jokajočega dojenčka. Samo da ne vpije več, sem pomislila … Za trenutek sem si oddahnila, potem pa mi je začela neobvladljivo trzati spodnja ustnica. Morala sem slediti neznosnemu vzgibu: zgrabila sem likalnik in razbila omet v spalnici.

Kadar vpije name, se od hrupa sprožijo plasti, ki so se v zgodovini mojih prednikov, ujetih v svoje značaje, nalagale druga na drugo. Začnejo se podirati in drseti navzdol. Sila postaja strašna in je ni mogoče ustaviti. Mišice izgubljajo povezavo z možgani, da se začnem pogrezati in se braniti pred surovostjo, za katero se zdi, da ne prihaja iz sina, ampak le skozi njega.

Spat sem šla napol blazna. Andrej ni drezal vame, čeprav sem si po svoje želela, da bi vsaj poskusil. Nik se je zavlekel v sobo in se delal, da ga nič ne zanima. Potonila sem. In potem sem se začela preobražati. Na začetku sem še mislila, da se lahko vrnem v normalno stanje, potem pa me je vleklo vse bolj navzdol, in ko sem se v sanjah pogledala v ogledalo, sem bila naenkrat debela, zavaljena, podobna mesojedi rastlini, z odsotnim pogledom in visečo čeljustjo. Začela sem vleči spodnjo ustnico noter, toda postajala sem še hujša spaka, hotela sem govoriti, klicati na pomoč, pa nisem mogla oblikovati nobene besede, slišala sem samo nekakšno grgranje in ugotovila, da prihaja iz mene. Tedaj me je omrežila pošastna moč. Dvignila sem pest nad svoj obraz in udarila svojo podobo v ogledalu, ki se je razsulo in me porezalo po rokah. Nekdo bi me moral vzeti iz razbitega stekla in mi oskrbeti rane, vendar je bilo ležišče poleg mene prazno. Andrej je najbrž mrknil pred prižganim televizorjem.

Vstala sem in šla na stranišče. Mimogrede sem pogledala na uro. Bilo je pet do dveh. Obsedla me je nora ideja: izginila bom. Hočem, da me pogrešata in se znajdeta brez mene. Misel je bila tako sladka, da so se mi pocedile sline po ustnici, ki je bila še vedno rahlo omrtvičena. Obliznila sem se v nekakšnem čudnem zadoščenju. V hipu sem se odločila. Pritajeno sem se odplazila v kuhinjo, da se Andrej pred televizorjem ne bi predramil, našla med časopisi zbledel račun in s sinovim flomastrom napisala nanj sporočilo: Ne iščita me.

Saj sem zmešana! Tega vendar ne smem! Zjutraj bi morala v službo; menda se ne bom obnašala tako otročje; nekateri kolegi prežijo na vsako mojo napako … Vendar se je pijana ideja še naprej razraščala po utrujenih možganih. Notranji birič ni več dopuščal izbire.

Odkradla sem se nazaj v spalnico, mimo Andreja, ki je trdno spal na kavču. Televizorja nisem ugasnila, ker bi ga to zagotovo prebudilo. Kovček imam zmeraj pod posteljo, v njem so pospravljene knjige, načrti za hišo in podobna krama. Previdno sem preložila stvari na tla in pri tem pazila, da se ne bi odprla katera od pojočih voščilnic. Potem sem iz omare vzela nekaj oblačil in perila. Nataknila sem si kavbojke in potegnila volnen pulover kar čez zgornji del pižame. Ogrnila sem si bundo, vrgla v kovček še kapo in rokavice, smuknila v kopalnico po kozmetiko, v kuhinjo po torbo z dokumenti in telefonom ter vzela ključ od manjšega avtomobila. Po prstih sem odnesla prtljago v vežo, se obula, pobasala v vrečo par čevljev za službo in gojzarje, tiho odklenila vrata. S ponorelim srčnim utripom, ki sem ga čutila rahlo slanega nekje na mehkem nebu, sem stekla čez dvorišče ter odklenila avto, parkiran pod nastreškom. Zmetala sem stvari v prtljažnik, sedla za volan in se odpeljala. Bila sem prepričana, da bo zvok motorja Andreja prebudil. Zato sem v drugi prestavi zdrsnila po uličicah med hišami in po najkrajši možni poti zavila na prazno glavno cesto. Pogledala sem na uro. Bilo je petnajst do treh. Šele zdaj sem se pripela s pasom. Razburjenje mi je lezlo po nogah navzgor. Ustavila sem na avtobusnem postajališču, odprla okno in zajela oster nočni zrak. Skušala sem se umiriti, vendar mi ni uspelo. Bala sem se, da bi Andrej prišel za mano, zato sem se morala na hitro odločiti, kam bom zavila. Izbrala sem smer proti severu. Odločitev me je delno pomirila, me razvedrila, in naenkrat se mi je zdelo, da sem po dolgem času svobodna. Telefon je že brnel. Izklopila sem ga.

Noč je bila jasna in hladna. Drsela sem skoznjo in le redkokdo mi je pripeljal naproti.

Pomislila sem, ali se bo Nik v šoli spraševal, kam sem ponoči izginila, in ali bo morda upal, da bom doma, ko se vrne. Morda bo tudi to pospravil nekam, kjer ga ne bo motilo. Ves čas sem mislila nanj. Na njegovo krotko bližino, ko je bil majhen in sem mu zvečer brala ali mu šepetala na uho, da je zaspal; na pismo, ki mi ga je napisal, ko se je naučil prvih črk; na prizor, kako mi je pritekel naproti, ko sem prišla ponj v vrtec. Mislila sem tudi na njegove izbruhe, ki me tiščijo in ubijajo, zlasti ker Andrej pogosto izgubi živce zaradi njega in ga včasih ustavi z grobostjo, ki se potem zasidra vame in me od znotraj mrcvari.

Začenjalo se je svitati. Hranila sem se z maščevalnim zadoščenjem, čeprav v vseh priročnikih, ki poveličujejo starševstvo ter zahtevajo od matere nadčloveško požrtvovalnost in doktorat iz didaktike potrpežljivosti, piše, da otroku ne smeš nikoli vzbujati občutkov krivde. In da se seveda sam ne smeš obnašati kot otrok. Ne smeš in pika. Ker si nepreklicno odrasel.

Zjutraj sem prispela v majhen gorski hotel. Seveda bi morala biti doma ter pospraviti krožnik z drobtinami in skodelico, ki ju je Nik zjutraj zagotovo pozabil na mizi. Morala bi se odpraviti v službo. Namesto tega pa sem se ubadala s tehničnimi platmi svojega bega: bila sem neverjetno diplomatska, ko sem v recepciji naročila sobo in tri obroke na dan ter se zlagala, da sem se prišla ukvarjat s športom in da ostanem do ponedeljka. Mislila sem si, da bi šla v ponedeljek lahko v službo kar od tam. V resnici nisem vedela, kako dolgo bom zdržala. Malo kasneje sem sedela na postelji v hotelski sobi in se čudila, kako mi je uspelo priti prav do sem in se iztrgati magnetni sili, ki me je vlekla nazaj. Čez nekaj časa sem s precej treme vključila telefon. Piskal je kot zmešan. Zabeležil je štiriindvajset zgrešenih klicev od Andreja, enega iz službe in pet z neznane številke stacionarnega omrežja.

Andrej me je torej obsedeno klical in potem najbrž sporočil policiji, da sem ponoči izginila. To mi je bilo skoraj všeč. Ker je moj telefon starodobnik, me ne bodo izsledili. Predstavljala sem si, kako Andrej panično hodi gor in dol po kuhinji. Vendar si nisem mogla zamisliti, ali je jezen ali samo zaskrbljen. Skušala sem si predstavljati, kako bi se obnašala jaz, če bi sredi noči pobegnil on. Nemočno bi besnela, to že vem, in ga brez uma klicarila! Morda bi celo več kot štiriindvajsetkrat poslušala celoten spev: številka je trenutno nedosegljiva, prosimo, pokličite kasneje … Prestrašila bi sina, razmišljala o usodnih potezah, načrtovala maščevanje. Kar vidim se, kako bi se mi trgalo!

Iz sobe se mi je odpiral pogled na gore. Vedno, kadar bi me lepota lahko osrečila, je tesnoba močnejša od nje! Na vse naslika spake! Postajala sem omotična. Oblečena sem legla in zadremala na pogrnjeni postelji. Zbudila sem se čez eno uro, še bolj zdelana kot prej. Spet sem vklopila telefon. Zabeležil je novih šest klicev od Andreja in tri s stacionarne številke, ki mi je bila že znana. Ura se je približevala enajsti. Spet sem izklopila napravo, se malo uredila in šla v hotelski bar na kavo. Stala je dva evra in pol, bila je okusna, zraven sem dobila piškotek v obliki srčka. Nisem ga pojedla! Srčke sem že zdavnaj prerasla!

Do enih sem gledala skozi okno, ne da bi v resnici kaj videla. Grizla sem si nohte. Preden sem šla na kosilo, sem nazobčane nohte opilila in spet vklopila telefon. Tokrat ni piskal. To me je zaskrbelo. Morda so me že izsledili in bodo vsak čas tu, sem pomislila. Ne da bi dobro premislila, sem napisala sporočilo: Ljubi, prosim, ne išči me, vse je v redu, vrnila se bom, Erika. Nekaj sekund za tem, ko sem kliknila pošlji, je telefon že zvonil. Nisem vedela, kaj bi. Čakala sem, da bo nehal. Razdražilo me je. Pustila sem telefon na omarici in se odpravila jest. Za obrok sem dobila nekakšno zelenjavno ikebano. Vzela sem vilice in lepo od kraja vse pojedla, ne da bi ob tem kaj mislila; gurmanske koncentracije nisem bila zmožna, le to mi je uspelo ugotoviti, da je aranžma prelit s sirnim bešamelom. Medtem ko sem čakala na sladico, je prišla sobarica in mi, kakor brez življenja, rekla: »Zgoraj vam kar naprej zvoni telefon.« »Hvala,« sem se potrudila odgovoriti. »Povejte natakarju, da bom takoj nazaj.« Pretvarjala sem se, da me ni razburilo. Ko sem prišla gor, je telefon še vedno piskal. Izključila sem ga, si za silo oddahnila in se vrnila dokončat obrok. Smetanova tortica je bila še bolj umetelna od glavne jedi, a jaz sem svojo ljubezen do ljubkosti v sebi prelisičila in tortico zmetala vase v štirih potezah, kot da bi kidala sneg. V sobi sem se potem oblekla in obula ter se odpravila na pohod.

Po treh urah hoje navzgor in nazaj ne bi znala obnoviti, kaj sem ves ta čas premlevala. Ko sem se vrnila v hotel, sem bila čudežno mirna. Oprhala sem se in se preoblekla. Uspelo mi je, da nisem vklopila telefona. Potem sem prižgala televizor, da bi pogledala novice na teletekstu. Prebrala sem prvo vest. Pribila me je na zid.

V Ameriki je mlad fant ustrelil svojo mater, dvajset otrok in nekaj šolskega osebja. Samo eno besedo sem videla: mater. Zmeraj se začne pri materi! Najprej je ustrelil njo. V materi je bil torej izvirni greh! Ali je to tisto, česar nočem vedeti?

V trenutku sem se spremenila v drugega človeka, v neko drugo mater. Zložila sem oblačila nazaj v kovček, pobrala kozmetiko, stekla v recepcijo, odpovedala večerjo, plačala, se opravičila in šla. Telefon sem vključila samo toliko, da je zabeležil nove zgrešene klice, ki jih zdaj nisem več štela. Napisala sem sporočilo: Še nocoj bom doma.

Spet bežim, a zdaj v obratni smeri. Bežim od svojega bega. Sinov obraz v meni postaja ranljiv, prijazen, hrepeneč. Sem ga v resnici znala kdaj prebrati? Lahko spremenim svoj odnos do njega in začnem znova? Vse, kar me je bremenilo prej, se je raztreslo. Ostal je samo strah. Kako bo doma? Kako me bosta sprejela? Mi bosta prišla naproti po stopnicah, ko bosta slišala, da sem prišla?