Kaj je lumpster? … SSKJ na to vprašanje (še) nima odgovora. Mi pač. Lumpster je z vsemi žavbami namazan posameznik. Takšen, ki je težko pri miru in je vedno pripravljen, da se odzove na klic dogodivščine. Njegove prigode prinašajo potolčena kolena, strgane hlače, velike nasmehe, vznemirjenja vseh vrst in oblik, ščepec strahu in negotovosti. Ter veliko jeze in besa odraslih. Kako tudi ne, ko lumpster namreč vztrajno ter vedno znova preizkuša meje in potrpljenje okolice. In zakaj to počne? Morda zato, ker se je tisti trenutek to zdela dobra ideja. Morda zato, ker mu je bilo v nekem trenutku dolgčas. Morda zato, ker je bilo treba zadostiti ognju, ki se je v prsih razplamtel zaradi storjene krivice, ustrahovanja in samovolje odraslih. Kakor koli. Tole spodaj je klasična lumpsterska izkušnja, ki se je nekje in nekoč morda res zgodila.  

Ko smo bili mulci, smo radi počeli marsikaj. Tudi s kolesi smo radi divjali. O, ja. Divjali na polno. Po pločnikih, cestah in poteh, ki so vodile med bloki in po naseljih. Ter po makadamu, kjer si lahko, če si seveda znal dobro zavirati z zadnjo zavoro, naredil res dolgo črto. Vozili smo se brez čelad, ščitnikov, luči in odsevnikov. Ter blatnikov, zvoncev in prestav. Bolj je bilo kolo oskubljeno, večja faca je bil voznik. Skakali smo čez robnike, se spuščali po precej nevarnih in poraščenih brežinah, vozili čez skakalnice ter uživali v vetru, ki nas je medtem božal po obrazu. Seveda te naše vožnje s kolesi niso bile vsem povšeči. Daleč od tega. Odrasli so nad njimi velikokrat zavijali z očmi, godrnjali in nam z glasnim vpitjem prepovedovali vožnjo po nekaterih poteh. Vendar pa nas to ni kaj prida zanimalo. Če sem iskren, smo jih, medtem ko smo do skrajnosti navijali pedale in včasih ob tem glasno oponašali zvok cestnih motorjev, komaj slišali. In kdaj se je zgodilo, da odrasli niso ostali le pri besedah, temveč so tudi ukrepali. Nekega dne so udarile starke iz rumenega bloka.

Štiri starke iz rumenega bloka so bile med ljudmi iz naše soseščine od nekdaj na slabem glasu. Družile so se le med seboj, pisano zrle v svet in godrnjale nad vsem in vsakim, ki jim je prišel na pot. Pri njih si se v hipu znašel v nemilosti, in sicer ne glede na to, kaj si storil. Na živce si jim šel, če si jih lepo pozdravil, na žulj si jim stopil, če si nemo odšel mimo njih. Motil jih je poštar Rudolf, ki je na našem koncu raznašal pisma, pakete in različne pošiljke. Motile so jih ptice, ker naj bi preglasno ščebetale, in mačke, ker so bile pač mačke. Poleti jim je bilo vedno prevroče in pozimi premraz. Živce so jim, kdo ve, zakaj, kravžljale stopnice v bloku, otroci, ker so bili preglasni, odrasli, ker niso krotili svojih otrok. Videti je bilo, kot da jih moti čisto vse. V soseščini smo imeli bloke različnih barv. To so bili manjši bloki, okoli katerih so peljale enkratne betonske potke, prave pravcate mini uličice, ki so se praviloma končale z ostro klančino. Lumpsterji smo jih oboževali. Če si vzel dovolj zaleta, se je dalo to klančino krasno preskočiti. Seveda je imel najimenitnejšo potko ter najbolj ostro klančino ravno rumeni blok, v katerem so živele štiri stare srake. Te so si v poletnih dneh na trato ob potki postavile klopi, na katerih so posedale, klepetale in godrnjale. Ob tem seveda niso trpele, da bi jih kdo motil. Sploh ne mulci, ki smo se na kolesu podili mimo. No, mi se seveda za te štiri gracije nismo zmenili. Njihove grožnje in kretnje z rokami so se nam zdele smešne in nenevarne. Niti slučajno jih nismo jemali resno. Vse do dne, ko se mi je na kolesu zgodila okvara na najbolj neprimernem mestu tedanjega sveta. Na potki okoli rumenega bloka. Da, tam se mi je med jemanjem zaleta za skok čez klančino z zobnika snela veriga. Vsak izkušeni kolesar ve, da je v tem primeru vožnje po nekaj metrih konec, saj kolesa ne moreš več poganjati, dokler ga ne ustaviš in popraviš. Za popravilo potrebuješ vsega nekaj sekund in že si nazaj v sedlu. To sem vedel tudi sam. Moj načrt je bil, da skočim s kolesa, jo zaradi nevarnega terena peš popiham na varno in tam kolo popravim. Ter se seveda vrnem na nov skok. Toda to je bil račun brez krčmarja. Niti v sanjah si nisem mogel predstavljati, kako hitre in okretne so bile štiri starke iz rumenega bloka. Takoj ko sem sestopil s kolesa, so bile pri meni. Kot bi na ta trenutek s svojih klopi prežale dneve in dneve. Kot da bi za takšen bliskoviti manever na skrivaj in pridno trenirale več mesecev. In kot bi zanj, v upanju, da se zgodi, prizadevno molile na nedeljskih mašah. Ena, dve, tri in že so stale okoli mene. Ena me je zgrabila za roke, druga je prijela za kolo, dve pa sta se strateško postavili za moj hrbet in tako izničili vsako možnost pobega. »E, tiček, pa te imamo,« se je zarežala tista, ki me je držala za roke. Njen prijem je bil neverjetno močan. »Dolgo časa nam že greste na živce s tem vašim dirkanjem okoli našega bloka,« je rekla druga, ki je imela oči različnih barv. »Zdaj bomo temu naredile konec,« je siknila tretja. Ta je imela brke. Zanimivo, kakšne malenkosti opazi človek, ko se znajde v velikanskih težavah. »Kaj če bi tega zaprle v klet, v opozorilo drugim?« Je dodala četrta z neverjetno odvratno pegasto kožo po obrazu. Sprva sem misli, da se šalijo, a njihove priprte oči, njihove prazne in brezizrazne oči, so govorile drugače. Bile so hladne. Kot da že dolgo časa niso videle leta metulja, čarobnega sija mavrice ali česar koli lepega. Njihovi nasmeški so bili hudobni, ustnice stisnjene, prijem močan in nepopustljiv. Prešinilo me je, da se mora tako počutiti miš, ko jo zgrabi kanja. Popolnoma brez moči. »V klet? Zakaj pa ne?« Zaradi slišanega predloga mi je zaledenela kri v žilah. »Nič več nisi pogumen, kajne?!« »A ti je muca pojedla jezik?« »Vzele ti bomo kolo.« »Kaj če bi ga še malce zlasale, ali pa vsaj uščipnile, da si nas bo za vedno zapomnil?« Čakal sem, da se bo zgodilo najhujše. Da bom premikasten končal v kleti. In da bom tam ostal za vedno. Pomagati mi ne bo mogel nihče, saj ne bo nihče vedel, kje sem in kdo me je tja zaprl. Starke iz rumenega bloka pa tudi ne bodo nikomur povedale, kaj so zagrešile. Resnično me je zaskrbelo. Le zakaj se mi je morala presneta veriga sneti ravno tukaj? Le kako sem se pustil ujeti? So starke resnično tako hudobne ali v sebi morda premorejo kanček prijaznosti in usmiljenja? Vsaj ena bi se lahko omehčala in popustila ter prepričala drugi dve.  A to se ni zgodilo. »Pustite me,« sem rekel čez čas. Moje besede so bile neprepričljive in zamolkle. V sapniku sem začutil do tistega trenutka neznano bolečino. Kasneje sem prebral, da jo povzročata stiska in stres. »Oooo, nič ne bo,« je rekla tista, ki me je držala za roke. Njeni nohti so bili beli, tako močno me je stiskala. »Nikamor ne greš.« »Kako se ti trese glasek.« »Pozabil si reči prosim.« Očitno je bilo, da so uživale v trenutkih zmagoslavja. V trenutkih, ki so se meni vlekli kot leta. »Povedal bom policiji,« se nisem dal. »Bu, bu, bu,« se je zaničljivo nasmehnila tista s pegasto kožo. »Komu misliš, da bodo verjeli? Nam štirim, ubogim starim dečvam ali tebi, pankrt?« »Ti gremo po robček, da si boš obrisal solzice?« »Kakšen robček neki, ko bomo opravile z njim, bo potreboval povoje in bergle. S klofarjem bi ga morale. V poduk drugim. Tako močno bi ga morale, da bi se uscal.« »He he, to bi pa rada videla.« »Prekleti pankrt, si mislil, da se lahko norčuješ iz nas? No, me te bomo naučile lekcije.« »Pankrt.« »Pankrt.« »Fuj, pankrt.« Štiri starke iz rumenega bloka so si tisti dan dale duška. Kdo ve, na koga ali kaj so bile v resnici jezne? In kdo ve, kako bi se vse skupaj razpletlo, kje bi končal in koliko časa bi starke slavile na krilih svoje zlobe, če ne bi ravno takrat mimo prineslo poštarja Rudolfa. Ustavil se je nedaleč stran in zaklical: »Ja, kaj pa imate tukaj?!« Prijem stark je v trenutku popustil. Tako hitro, kot so pristopile, so se umaknile proti svojim klopem. Ob tem so predse mrmrale nerazumne stavke in si brez pravega razloga popravljale frizure in oblačila.

Sam se nisem spraševal, zakaj in čemu. Ko sem začutil svobodo, sem se pognal na varno. Za ovinkom sem olajšano popravil kolo, si črne roke obrisal v travo ter se poklapan in osramočen odpravil proti domu. Zatekel sem se v svojo sobo, se vrgel na posteljo in glavo zakopal v blazino. Ni me sram priznati, da sem zajokal. In da sem dolgo jokal. Toliko časa, da je bila blazina povsem premočena.

Doma nisem povedal ničesar. Ko sem zvečer premišljeval o dogodku in se spominjal njihovih brezizraznih oči, privoščljivosti in hladu, mi je na misel prišla ena sama beseda.  Maščevanje. In to je tudi sledilo.

V lumpsterskih časih so bile poleg koles zelo priljubljene tudi pasje bombice. Pakirane so bile v rdečih paketkih in prodajali so jih tudi otrokom. Ena sama ni počila kaj prida, v vsakem paketku jih je bilo sto. Kmalu smo ugotovili, da paketek s stotimi pasjimi bombicami poči precej glasneje, če ti ga uspe prižgati. In meni je šlo to kar dobro. Zato sem skoval naslednji načrt. Kupil sem deset paketkov. Torej tisoč pasjih bombic. Za ta nakup sem namenil kar nekaj denarja, ki sem ga dobil za spričevalo in sem ga hranil v hranilniku. Deset paketkov ali mega pasja bombica. Deset paketkov, združenih v eno, za maščevanje štirim sitnobam in zlobi nasploh. Deset paketkov, ki bodo s prižgano vžigalno vrvico leteli skozi odprto okno ene izmed njih. Moj cilj je bil prestrašiti jih, kot so one prestrašile mene. In to nekajkrat. Takega dne in dogodka namreč ne pozabiš kar tako. Če ga sploh lahko pozabiš. Kot težko sidro ti obtiči v spominu in tam ostane. Da, tam ostane in občasno prebudi nelagodje ter mračna občutja. Ena izmed njih, ravno tista, ki me je zgrabila za roke, je, kot naročeno, stanovala v pritličju. V toplih mesecih je bilo njeno okno praviloma stalno odprto, in to odprto okno je bil moj cilj. Doma sem natančno združil deset paketkov pasjih bombic, jih povezal z lepilnim trakom, namestil vžigalno vrvico, vzel vžigalnik in se v zavetju teme odpravil v akcijo. Ko sem se približal rumenemu bloku, sem opazil, da so starke že odšle vsaka v svoje stanovanje. V pritličnem stanovanju je bila luč, okno pa je bilo odprto. Natančno sem premeril okolico. Zdelo se mi je, da me na skrivaj opazuje sto parov oči, a v resnici ni bilo nikjer nikogar. Tiho, korak za korakom, sem se bližal cilju. Srce mi je glasno razbijalo. Ko sem prišel do bloka, sem se obenj postavil s hrbtom. Tako sem videl v akcijskih filmih. Vedel sem, da nimam veliko časa. Roki sem si najprej obrisal v hlače. Dlani sem imel namreč popolnoma preznojene. Nato sem z levo roko v žepu poiskal vžigalnik, v desni pa je čakala pripravljena mega pasja bombica. Globoko sem vdihnil, prižgal vžigalno vrvico in prvovrstni paket presenečenja zalučal skozi odprto okno. Moj met ne bi mogel biti natančnejši. V notranjosti se je slišal starkin nadležni glas: »O kaj pa je zdaj to? Iskrice?« O, boš kmalu videla in slišala, za kakšne iskrice gre, sem si mislil in se pognal v beg proti domu. Tekel sem hitro kot še nikoli in ob tem vlekel na uho, kaj se bo zgodilo. In zgodilo se je. Mir prijetnega poletnega večera je čez nekaj sekund pretrgal glasen pok, ki je prihajal iz rumenega bloka. Pok je dopolnil glasen starkin ježešmarija, bomba, na pomoč in zvok posode za solato, ki ji je iz rok padla na tla. Sam sem od vznemirjenja poskočil in v poletni večer glasneje od poka zaklical glasen yes!! Mega pasja bombica je bila prava izbira. Učinkovala je bolje od vseh pričakovanj. Njen pok je ustrezno maščeval dejanje stare vešče in prinesel nesluteno zadoščenje. Oko za oko, smrda iz pekla.

A maščevanja na tem mestu ni bilo konec. Štiri tečne starke iz rumene so imele zelo svojstven okus za modo. Po svetu so hodile oblečene v nekakšne halje nenavadnih barv in vzorcev, ki so jih poveznile čez hlače in pulije. Kdo ve, kje so našle kroje, po katerih so jih zašile. So jim pa halje morale biti zelo pri srcu, kajti v njih so bile oblečene iz dneva v dan. In ravno te halje so, čeprav precej redko, tudi kdaj oprale. Nihče ne ve, zakaj, ampak to so vedno počenjale skupaj. Ko so jih oprale, so jih seveda morale tudi posušiti. Perilo so najraje sušile na stojalih ob svojih klopeh. Halje so bile tako zlahka dosegljive in med njihovim popoldanskim dremežem so vse štiri skrivnostno izginile. Da ne bo pomote. Halj nisem ukradel, ampak sem si jih le izposodil. Izposodil za določen čas. Lastnice so jih dobile nazaj nenapovedano, v naslednjih nekaj mesecih. Prva jo je našla izobešeno čisto na vrhu na droga za zastave pred občino. Ponosno se je vila v vetru, medtem ko je njena lastnica ob pogledu nanjo obupano vila roke. Ko jo je s pomočjo mimoidočih nekako snela, je na njej našla pritrjeno sporočilo. Obešanje oblačil se bo nadaljevalo. Pazite na svojo bež kombinežo iz pradavnine in modrce velikane! Druga je na svojo haljo naletela na bližnjem polju, vanjo je bilo oblečeno ptičje strašilo. Tudi ta je skupaj s svojo haljo našla sporočilo. Glasilo se je: Tudi zokni niso varni! (Mimogrede, lahko bi jih redneje prali in krpali, packa stara.) Tretjo je oblačilo počakalo na najvišjem drevesu med bloki različnih barv. Posredovati so morali gasilci. V žepu halje jo je čakal listek z napisom:  Tudi najlonke sodijo na drevo, in ko to zgodi se, oh, kako bo to lepo. Vsi bodo videli in izvedeli, kako luknjaste so.

Ljudje so se ob vsem tem imenitno zabavali.  Četrta je svojo haljo dobila nazaj šele pozimi. Tisto leto je zapadlo veliko snega. Našla jo je na bližnjem travniku. V trenutku, ko jo je zagledala, ji je po besedah poštarja Rudolfa, ki je v soseščini dogodke, povezane s starkami iz rumenega bloka, pripovedoval z iskrenim veseljem, vzelo sapo. Dan prej smo otroci iz naselja na travniku postavili sneženega moža. Takšnega velikega in čednega. S piskrom na glavi in metlo v rokah. No, zvečer in na skrivaj je ta sneženi mož dobil tudi oblačilo. Jutro je pozdravil oblečen v haljo starke iz rumenega bloka. Na prsih je imel pripeto napisano sporočilo. Naslednje so na vrsti vaše gromozanske in smrdljive gate.

Hudobije porajajo lumparije vseh vrst in oblik. In dejanja porajajo dejanja. S štirimi starkami iz rumenega bloka se nisem srečal nikoli več. Naslednje leto so v trgovinah začeli prodajati gorska kolesa, s katerimi smo ubirali povsem druga, nič manj razburljiva pota. Štiri hudobe so po besedah poštarja Rudija še dolga leta posedale in godrnjale na svojih klopeh ob rumenem bloku. Le da so to počenjale nekoliko bolj zadržano in oprezno.