Dušica

Ana je s tretjim rojstnim dnem začela varčevati za rdeč cilinder; visok, žameten. Sedela je pod mizo, z belimi lasmi, okoli nje gozd čevljev, nogavic, v roki sladkornica, iz katere je v popolnem, čistem miru otroka izbirala sladkorne kocke, da bi jih potem težkala na jeziku, sesala, čakala, da odraste in steče, dvigne rdeč cilinder, lepa, čudovita, ena edina, njegova. Nad mizo so kakor dogorevajoči plamenčki utripale besede, slišala je, kako kislo je vino in da je La Valetta sijajna za dopust, poceni aranžmaje prodajajo, tudi Severni Ciper je poceni, ali pa Dubaj, saj ni tako drago, da vidiš to čudo, smučišče v nakupovalnem centru. Da je bilo slovo prelepo, skoraj neslišno, skoraj brez joka, le ihtenje, z venčkom v morju.

»Bil je svobodnjak.« »S srcem se je odločal.« »Pa veseljak, čeprav je izgubljal stave.«

In potem je bil svilena turkizna meglica sredi plivkanja neizmernega vodovja.

Tudi o njej so se pogovarjali. Da je debeluška, ljubka, edina vnučka, da ni hotela s pomola, niso je mogli premakniti, kar zrla je za ladjo, ni jokala, niso je mogli odvleči, vse dokler se ni nasmehnila, in rekli so tudi, da se zdi, da slabo sliši, ker gruli, namesto da bi govorila.

Pa je kmalu začela govoriti, že nekaj dni zatem, ko je sosed, tetoviran z rožami, zmaji, kačami, do poslednjega kotička kože, prišel na obisk in skočil na lestenec v dnevni sobi, lestenec s steklenimi kroglicami, in se gugal na njem kot poblaznel opičnjak, bil je obupan, izgubil je zlatarno, vse.

»Pridite dol, gospod. Igrajte se z mano,« je ščebetnila malčica in zabrlizgala na glineno piščalko, da je otožni samec odpadel z lestenca kakor sadež in jo do polnoči zabaval s kartami in kockami.

V eni od sob je prababica sanjala sanje pozabe, odsotnosti, vsa papirnata, z nasmehom zaljubljene mladenke, ob poslušanju cerkvenih napevov, babica pa je izprožila dlan, se ji nasmehnila skozi jedko lepoto izgube, edine ljubezni, od tistega Miklavževega večera. Na njeni dlani je bil zlatnik, prvi zlatnik za rdeč cilinder. »Dedi ti ga pošilja.«

Ki je bil vozil taksi, pil kavo v Plavi laguni, včasih pa v Aladinu, veliko črne kave in veliko balonov, modrih, rumenih, rdečih, je kupoval, jih obešal na jablane na vrtu, zanjo, in ko sta se peljala pod mostom, čez katerega je vsako jutro zašklopotal vlak, ji je rekel, da gre vlak na morje, na morje, da bosta šla skupaj na morje, pa še mamica, vsi skupaj, prababico bodo z vozičkom vred naložili v avto in bodo šli, da je morje samo eno, širno, večno, da je taka samo še ljubezen. Ko se bo zaljubila in bo dobila poljubček, bo tako lepo, kot bi plula v sonce. In naj ima na glavi rdeč cilinder, ki varuje pred vsem slabim, ki prinaša srečo, čeprav je nanjo treba včasih počakati.

Vjeruj u ljubav, si je popeval, ves veder, bolečine v hrbtenici so bile neznosne, zdravil je zmanjkalo, vzel jo je v naročje stare bunde, podložene z umetnim krznom, obut v sive copate, na katerih je z velikimi črkami pisalo SUPER DEDI; kvartopirec z dolgimi prsti, šegav, sanjač sanj, ki ne umrejo; taksi služba s petdesetimi avtomobili, bmw-ji, mercedesi, limuzinami, sadovnjak s stotinami jablan, kiviji, ameriškimi borovnicami, porcelan, koncert Madone v Ameriki. Ko je ždela v globokem naročju z vonjem po kavi, je bilo vse prav, čas v naročju je bil kakor karamela, sladek, gost, prihajali so obiski, tete s plastičnimi vrečkami, v njih slaniki, pašteta, vitke štruce kruha. Ženske so mežikale vanjo, ji prigovarjale, dober čas je bil, navkljub vsemu, veliko so se šalili, ona pa je bila varna v naročju, v ranem otroštvu, ljubljena.

Je prišel deček. Bratranec iz drugega kolena. Ki je povedal, da je bil v živalskem vrtu.

»Pa si me videl? V živalskem vrtu?« je premeteno vprašal Dedi. Nad glavo mu je bingljal novoletni okrasek na svetleči se vrvici, čeprav je bil že maj. »Kako …« se je zmedel otrok …

»Si bil ti tudi tam?« »Seveda sem bil. Bil sem tisti največji lev, ki si ga videl.« »Kaj pa potem delaš tukaj, če si lev?« »Nejeverno vprašanje, na meji verjetja.« »Čez dan sem lev in sem v živalskem vrtu. Zvečer pa se spremenim v človeka in me spustijo ven.« »Ne verjamem!« Dedi mu je pokazal svoje roke. »Poglej, kako kosmate roke imam, in kakšne nohte ...«

In gledal ga je, deček, z občudovanjem. In je verjel, da ga je tistega dne res videl in da je bil lev.

Tako so rasle sanje, snežno bele. Varčevala je za rdeč cilinder, rasla skupaj s pticami, z roko brodila po luži kovancev v šatulji, na katero je s selotejpom prilepila slike školjk, morskih konjičkov, zvezd.

In že je tekala moškim naproti, si kodrala lase, v škornju skrivala tobak. Teta, ki je delala v državni upravi in zraven študirala pravo, latinščino in klavir, jo je fotografirala in fotografijo poslala v modni svet, iz katerega ni bilo odgovora. Prababice ni bilo več, babica se ni uklonila.

Moški, ki je prodajal klobuke, je spominjal na leva. Ko jo je uzrl, mladenko, ki je prvič obula čevlje z visokimi petami in se je v njej že razraščala sladostrastna pena ter je stala pri vratih, kar stala je, je vedel, po kaj je prišla in je stresel z grivo v vroči naklonjenosti.

»Od daleč mi ga je prinesel dobavitelj. Samo enega imam.« Rdeči cilinder. Nadela si ga je in se gledala v ogledalu, se namrščila, si pomežiknila, našobila ustnice, se nasmehnila, se zatopila v lastno podobo. Lev, naslonjen na pult, je vnovič zahreščal: »Luštna si. Paše ti. Pred tabo je še vse najlepše. Ampak včasih je življenje prav nesramno. Pa vem, da imate doma probleme. Tako je; se najdejo ljudje, ki ti življenje zagrenijo. Takrat si ga kar daj na glavo, cilinder. Eh, vrzi vse skupaj čez rame, lepotička. Potem pa z ladjo, na odprto morje, proti Ameriki.«

Privarčevani denar je zažvenketal, kovanci so se razlili. Šla je na vrt. Tam ni bilo več jablan, ne lesene ute, v kateri so si bili nekoč delili tople trenutke preproščine, pili malinovec, jedli napolitanke, se pomladi sončili na ležalnikih, oblečeni v kopalke, in napihovali balone ter se smejali, se prešerno smejali. Le še rože so bile, celo morje rož, rožni vrt, ki so ga posadili prijatelji, kmalu zatem, ko so v morje vrgli prgišče žametnih listov vrtnic. In so cvetele, rože, v rožnem vrtu, na stotine rož, njega pa ni bilo.

Sezula si je čevlje in bosa odšla k vodi. To je bil čas nežnosti. Spomina. Sama je bila pri vodi, pri tihi vodi. Nad njo je plavala turkizna meglica. »Kako lepa si, dušica.« Mehko jo je ujela, jo razpela med dlani, jo položila v šatuljo, žalovala, vztrajno.

Šest mesecev je delala v dostavi pic, nočne. Stala ob okencu, v plastičnih coklah. Dostojanstvena. »Z jajčkom? Aha, brez. Zraven dobite še tortico. Prvo nadstropje, zvonec 14, stanovanje 305. Hvala za naročilo. Damo zraven še tatarsko omako? Nasvidenje.«

Potem so picerijo zaprli; od nje so ostali kupi prhutajočih kartonskih škatel in napis na steni; Pizza, v katero bi zagrizel tudi Batman. Sledila so tri leta v klicnem centru; slušalke, bluza z visokim ovratnikom, štirje telefoni. Takrat se je tudi začela močneje ličiti. Poslušala je besede, na milijone besed, izrečenih v daljave.

»Mama, ne jokaj, dobro sem, dobro sem, ta dežela je prijazna, gozdovi so zeleni, že ta mesec ti pošljem nekaj denarja, kupi si obleko, kupi si, kar koli si kupi.«

»Rad te imam. Ne boj se, ne bom pozabil nate. Nikoli te ne bom zapustil. Ko se vrnem, se bova poročila. Nobene ženske nimam tu, samo tebe imam. Poslal ti bom karto, prišla boš sem, z letalom, k meni boš prišla in imela bova otroke. Puščavo pogrešam, čaj pogrešam, Radžastan pogrešam. Maria, ritornero. Paziš na moj čoln?«

Potem so klicni center zaprli in je eno sezono delala kot animatorka. Pred stavbo Zavoda Kralja Aleksandra je bil borov gozdiček, dišalo je po morju. Sedela je na klopi, ob njej kovček. Slab čas je bil. Gledala je svoje bose noge. Utrujena je bila. Slab čas je bil. Na lice si je s šminko narisala srček, s topimi gibi, srček se je razmazal, videti je bil kot zamolkla podplutba. Spraševala se je, če bo sploh zdržala ta nastop, še en nastop, bolelo jo je srce.

Moški je bil prišel in odšel; lep moški, igralec. Prišel je za novo leto, oblečen v kralja. V svileni rdeči srajci, na glavi krona iz staniol papirja. Po predstavi je drzno stopila predenj in še isti večer sta zaplula oranžni krogli naproti, se zjutraj, v uri milosti, s taksijem odpeljala proti vzhodu, sedela na zadnjem sedežu, se oklepala drug drugega, kakor bi se utapljala. Poljubljala sta se, njuni prsti prepleteni, dan sta pričakala v objemu, sonce je vzšlo, zableščala se je solnata pokrajina, taksist se je ozrl nazaj k njima: »Ustavim?« »Ne, ne.«

Odšel je v maju; pisal ji je še, naj si najde drugega moškega, da je predobra zanj, predobra oseba. »Nočem te prizadeti, nočem, da si žalostna.«

Znamenita starka, ki je živela na drugi strani hodnika v bloku, okrašena s koraldami kakor novoletna jelka, jo je uzrla na terasi, od žalosti zapleteno v mokre rjuhe. Stopila je k njej, se jo dotaknila z naklonjenostjo. »Nekaj ti povem, ptičica. Res je bil markanten, tale tvoj. Ampak ni dobro, če je moški tako lep. Po drugi strani pa; vesela bodi, da te ni poročil. Mož je bodisi dolgočasen bodisi lažnivec in babjak. Ženska mora imeti ljubimca. Razglej se malo, mlada si še. Angleški pregovor pravi: 'There is plenty of fish in the sea.' Mene poglej, nikoli poročena, pri sedemdesetih, pa tako zaljubljena, da vidim vse rožnato, še v Alzhajmer kafeju si kakšen poljub privoščiva z mojim dirigentom, kar naj gledajo, kaj je to ljubezen. Ljubezen, ljubica, je dobra. To ti rečem in resno mislim. Boljša je od češnjevega likerja, imela sem nekoč ljubimca iz Švice, pol Italijan, pol Grk, čas pa teče.« Reka ni tekla, roža ni rasla, drevo ni rodilo.

Vzgojiteljica iz Zavoda je prikimala skozi vrata in čez mehko posute iglice. »Otroci vas že čakajo. Kar naprej, kar z mano. Veliko vprašanj bodo imeli za vas.« K njim je šla in bili so iz čistega zlata. Pet jih je bilo. Ena od deklic je gledala stran, ves čas stran, le za kratke hipe je pogledovala k njej, zapela z visokim, kristalno čistim glasom: »Muca! Bela muca!«, »Delfin! Delfin!«, »Strašilo! Strašilo!«

Druga deklica je v rokah stiskala punčko, oblečeno v bele čipke. Ana se je sklonila k njej, jo objela, zasejala zaupanje. Bil je to trenutek globokega razumevanja, veličasten trenutek, in pod risbo na steni je pisalo, z okornimi črkami: ČE BI IMEL RAKETO, BI ŠEL Z NJO V VESOLJE. ŠEL BI NA LUNO. IN NAŠEL SVOJ PLANET. TA PLANET BI BIL VEČJI OD SONCA.

»Bineta ni. Bine je pri zobozdravniku,« je šepnila deklica in punčko še tesneje stisnila k sebi.

»Bineta ni. Bineta ni.« »Bine je pri zobozdravniku.« »Bine je pri zobozdravniku.« »Bineta ni. Bine je pri zobozdravniku.« »Bineta ni.« So vznemirjeni ščebetali odrasli otroci in se gugali na stolih.

Kazala jim je slike, zanimale so jih, ženička, ki pometa gozd, berač, ki punčki v loku vrže kovanec.

Vse dokler se niso odprla vrata in tam je stal, Bine. Otroci so poskočili kakor raztresene kroglice. V lepoti trenutka neizmernega poguma, ponosa, ki mu je bila priča, je pozabila na veliko halo, v kateri so popravljali avtomobile, vonj po olju, samoto.

»Hvala vam, gospa, za izjemno toplino,« jo je vzgojiteljica prijela za roko. »Pisali vam bomo, vam poslali fotografije.« Obrnila se je k dečku: »Bine, pospremi gospo umetnico k morju. Potem pa takoj nazaj!« »K morju!«

Tekla je za njim, za sabo vlekla kovček. Vse do pomola. Deček se je bliskovito obrnil, ladja na morju je otožno zahupala, in že je tekel nazaj, hitro je tekel, in ostala je sama, gledala za njim. Na sredi poti se je ustavil, se obrnil, se zazrl vanjo: »Gospaaaaaa! Dušica jokaaaaaaa!«

In je tekel dalje. Ana je postala. Odprla svojo šatuljo. Iz nje je počasi, čisto neslišno, vstala turkizna meglica, mehko je plapolala, se dvignila v nebo, zajadrala na morje.

Potem je odprla kovček, iz njega vzela rdeči cilinder. Si ga nadela. Zaplesala, kar plesala je, nihče je ni gledal, vrtela se je, plesala na neslišno glasbo, glasbo polno upanja, slavila je življenje, na hrbtu so ji rasla krila, iz las so ji padale zvezde. Reka je stekla, roža je rasla, na drevesu sijoča luna. V daljavi pesem. Vjeruj u ljubav.