V naslednjih tednih je Mirjam večkrat prijelo, da bi Oliverju pojasnila, kaj vse je morala prestati, ko se je odločila raziskati okoliščine Benjaminove smrti. Hotela mu je napisati pismo, kako se je pred leti znašla na veleposlaništvu svoje države v Parizu, ko je uradnike prosila, naj ji pomagajo raziskati možev umor. Iz Marseilla do Pariza je potovala ponoči, tako da je že zjutraj stala pred vrati urada. Ko so jo po šestih urah čakanja sprejeli, ji je bilo rečeno, da bi bila najprej potrebna prijava in nalog za iskanje pri policijskih oblasteh v Burkina Fasu, ki bi se povezale s francosko državo, ta pa spet s forenziki. Za vpogled v dokumentacijo o Benjaminovem umoru so bili potrebni natančnejši podatki o domnevnem času umora, dokazne fotografije, detajli, če je mogoče, in tako naprej. Uradnik je počasi zaprl mapo in si nadel ciničen nasmešek. »Mar se vam še ni posvetilo, da taka raziskava zahteva celega človeka? To je zelo dolga, zelo zapletena zgodba, in dvomim, da jo vi lahko razpletete.«
Mirjam je pogled odromal po pisarni. Marmorna miza in rdeča preproga naj bi od nje zahtevali pokornost. Razumela je, da se v vseh teh letih še nihče ni zglasil zaradi Benjamina in prosil za dostop do arhiva. Tega verjetno niti niso pričakovali, predvsem pa niso pričakovali, da bo to storila ravno ona. Nepomembno je bilo, da je bila Benjaminova žena, pomembno je le to, da je ženska. Toda po tej izkušnji se je smrtnega plesa lotila drugače – pred moškimi, bodisi odvetniki ali politiki, je gibko zaplesala z boki, temu dodala skoraj otroški polet, in če so se posebej upirali, še božanje, nežno odločenost; zadostoval je en sam prijem, da je prišla do arhivskih map, ki so končale na sodniških mizah. Gnal jo je občutek dolžnosti, seveda do Benjamina, ampak najprej do sebe. Glas krivde je potihnil, ko je pomislila na okoliščine moževe smrti. Vedela je, kaj se je zgodilo, toda to njeno vedenje je moralo postati del uradnega poročila.
Na ekran računalnika je zapisala: Jasno mi je, da bi lahko začela svojo robno pozicijo razumeti kot izbiro, vendar je stavek izbrisala. Strah jo je bilo, da bi Oliver začutil, da je vdova, ki se samoanalizira, čeprav ji je dejal, da hoče, menda zaradi knjige, ki jo je pisal, izbrskati globlje občutke, poleg tega je bil Oliver edini, ki je razumel, da vsaj tisto malo javnega prostora, ki ga je imela, seveda le kot vdova umorjenega predsednika minorne afriške države, ni smela prepustiti vzorčnemu modelu ženske. Se pravi, da bi izpodbijala krivico, ki se je zgodila njenemu možu, nase pa bi pozabila. »Saj razumeš, kaj bi se zgodilo, kot ženska ne bi z ničemer pripomogla k zagotavljanju mehanizmov enakosti,« je dejala Oliverju, vendar šele čez mesec dni ali dva, ko se je ponovno pojavil na njenem naslovu. Tedaj ji je prišel povedat ne le, da je bolan, pač pa celotno zgodbo, kot da je v tem vmesnem času zbiral moči za komaj izrekljivo, ali celo neupovedljivo.
***
Oliver je sedel na klopi pred hišo in dolival vodo na stopala, ki si jih je, predvsem pete, zdrgnil z modro galico. Kasneje si bo noge namazal s karitejevim maslom, odišavljenim s citronko, saj čistega masla ni maral. Varčeval je z njim, zlasti ker mu ga je prinesla Mama, s katero že nekaj časa ni bil v stiku, čeprav jo je razglasil za svojo vodičko, prišepetovalko, ljubezensko spremljevalko po teh pokrajinah. Mama je razumela, kot je vedno vse razumela. Tudi zato je hotel, da bi bila zadovoljna. Odzdravil je mimoidoči gruči otrok, ki so potiskali žogo po cesti, in si dejal, da je Mama tudi ženska, ki jo je mogoče zadovoljiti. Nobene take ni poznal, čeprav žensk ni bilo mogoče poznati.
Med študijem je padal na intelektualke, iskalke, sanjavke, kakršna je bila njegova žena na začetku, Mama pa je bila … Zazehal je, se pretegnil, vstal in stopil skozi železna vrata na notranje dvorišče. Pri gradnji se je uštel, hiša skupaj s teraso je požrla preveč prostora, tako da so le ob straneh rasli nizko grmičevje in cvetnice. Odprl je pipo in natočil vodo v plastičen čeber. Po radiu je slišal, da bodo popoldne zaprli vodo. Čeber je pokril, da ne bi listi in prah in morebitne pršice, ki so plavale po zraku, dosegli njegovega prebavnega trakta. Pred dnevi je skozi okno opazoval mladega črnega mačka, tako suhega, da je bil videti kot izrezan iz papirja. Pritisnil je čelo na šipo. Ni bil čisto prepričan, ali ga maček skozi zatemnjeno steklo vidi, hkrati pa je bil vedel, da si ga je maček ogledal, zazehal, pri tem pokazal rožnato notranjost gobčka, nakar se je s prednjimi šapami dvignil na čeber in z žametnim jezikom počasi segal proti vodi, ki se je ob gibanju jezika prelivala čez rob. To podobo je Oliver povezoval z Mamo, čeprav se je zavedal, da jo je videl drugače kot vsi drugi, celo njena družina, v kateri je imela poseben položaj. Vedel je, da Mama premore posebno občutljivost, da se zna predati in razdati, celo na meji živalskega, ne da bi pri tem spremenila svet.
Ni je videl kot velike premišljevalke, vsaj ne o abstraktnih stvareh; je pa veliko razmišljala o vsakdanjih rečeh – kaj bi lahko naredila bolje, kaj bodo njeni naslednji koraki. Oliver je vedel, da ni pretirano srečna, pa tudi ne nesrečna. Pri osemintridesetih je odšla od moža. Rekla je, da jo je zlorabljal. Ni povedala, kako, rekla je le »v vseh pogledih«. Imela je občutek, da jo je družina žrtvovala: moški, s katerim se je poročila, jo je še kot najstnico posilil na družinskem stranišču. In potem je morala roditi otroka. In še nekaj drugih otrok, ki so se porodili iz prisile, vendar niso preživeli. Ko je sin zrasel in je spoznala, da je ne potrebuje več, se je zatekla k bratu Abdulayju, vestnemu možičku, ki je živel življenje afriškega srednjega razreda. Ker pa jo je mož še naprej nadlegoval, si je izmislila ljubimca. To je bila lahko laž le do trenutka, ko je v pekarno, v kateri je delala, stopil on. Oblečena v svetlo rožnato haljo se mu je zazdela lepa kot angel. Želel je spoznati trkanje nebesnih teles v njeni notranjosti in jo je povabil na belo kavo v steklenih kozarcih. Opazujoč njeno kožo in lase in zlataste oči je mislil, da bi se lahko dotaknila nečesa v njem, nečesa, kar mu je manjkalo, kar je pogrešal, in to ni bilo hrepenenje po nečem, česar ni poznal, pač pa sta ga presunili njena nenarejenost in odprtost.
Ko je žlico tople kave počasi nosila k ustom, ji je rekel, da ima tu hišo. Moralo je biti pred petimi, desetimi leti, ko je v sebi hranil še toliko moči, da si je upal žensko neznanega izvora povabiti v svojo hišo. Žensko, ki se je, preden sta se ljubila, stuširala, in ki je pred ljubljenjem oblačila skrbno zložila na stol. Ko je legla v posteljo in ga čakala, meso njegovega telesa, se mu je to zazdelo staromodno in seksi. Njeno telo mu je dalo občutek pripadanja in morda ji je zato povedal zgodbo o afganistanski deklici, ki jo je njegov kolega fotografiral v afganistansko-ruski vojni leta 1985. Mama ni vedela nič o zelenih očeh, ki pretreseno zrejo v kamero, vendar je vseeno skočila iz postelje.
»Pa je to dekle vedelo, da se bo pojavilo v časopisih? Moj brat Muhamed, ki živi v Evropi, pravi, da belci z objavljanjem naših podob v časopisih in na reklamnih plakatih služite velike denarje!«
Oliverju se je zdelo, da jo mora potolažiti. »Ti denarji niso tako veliki. Predstavljaj si me kot osebo, ki posluša tuje zgodbe, včasih nasilne, včasih lepe. Moja naloga je, da kažem stvari take, kot so.«
»In kako ti, ki prideš sem za nekaj dni ali nekaj tednov, veš, kakšne so stvari? Tega niti jaz, ki tu živim že vse življenje, ne vem.«
Ni ji znal odgovoriti. Kasneje, ko je Mama izginila iz hiše, je nekaj časa strmel v steno. Imela je prav. Kako naj bi on, ki ni bil od tod, tukajšnjo atmosfero pretočil v roman, ki ga je nameraval napisati. Novinarski članki, ki jih je pošiljal domov, so praskali le po površju toda da bi se zares lotil zgodovine ali vsakdana tukajšnjih ljudi, bi pomenilo pretencioznost brez primere. Ko je nekoč poskusil, se mu je zdelo, da mu liki razpadajo v abstrakcijo, da se slike med seboj nočejo povezati, zaradi česar je pisanje vrgel v predal.
Po prepiru z Mamo je šel na sprehod, kjer ga je ujela ploha. Topel, droben dež, ki se je spremenil v gost naliv. Ustavil se je v nekem kiosku in opazoval otroke, ki so plesali na dežju. V njih je videl srečo, infantilnost, naravnost, ki jih sam že dolgo ni občutil. Naj se je ulegel v travo, naj je šel na lov, naj je plaval v umetnem jezeru, teh občutkov ni mogel več doseči. Mama je dobro opisala njegovo glavno svojstvo: bil je starec, ki se je vpraševal – kaj je vse to, kdo sem jaz, kaj je z zvezdami – in mislil, da je zaradi tega spraševanja poseben, še toliko bolj, ker ga je lep kos svojega življenja izvajal v Afriki. Ko se je vrnil domov, jo je poskušal poklicati, vendar se ni oglasila. Ker v prazni hiši, kjer je zaradi naliva zmanjkalo toka, ni imel česa početi, je odšel v bližnji bar. Tam je mladi ženski za šankom, ki je prijazno utripala z umetnimi trepalnicami in ki verjetno ni razumela niti besedice, razložil, da fotografirano dekle od posnetka, ki je postal prava ikona, ni imelo nobene koristi, ter da je šla vsa slava Stevu, ki je med puhanjem cigaret obnavljal zgodbe, kako se je ekipa National Geographica mnogo let kasneje odločila dekle poiskati in ji s tem nadeti ime. Oliver ga je zmerjal z ignorantom, čeprav si je ob Maminem obtožujočem pogledu moral priznati, da z njim ni nič drugače – ko je bil kot poročevalec nastanjen v Kairu, je domov pošiljal zgodbe z vojno vsebino ali finančnimi zlorabami, za one druge, nenapisane, ki bi lahko pripovedovale o otrocih, ki kljub bombnim napadom obiskujejo šole, ter o deklicah, pogumnih in strastnih, ki se vračajo iz delovnih taborišč, v katerih so bile posiljevane, se ni niti potrudil, saj je vedel, da jih ne bi nihče niti povohal, če pa bi se to že zgodilo, bi se mu režali, in ga opomnili, da ga časopis ne plačuje za pesnikovanje, in da naj se zbere, sicer ga bodo odpoklicali in nadomestili z drugim človekom.
Od tistega prepira z Mamo se je odločil, da bo v njeni bližini molčal. Ni si želel izbruhov ali scen, kot mu jih je delala njegova žena, pač pa simetrije, miru, morda celo molčanja. Le tega ni vedel, ali jo je kdaj ljubil. Ali bi mu Mamino telo, in to po vseh teh letih, lahko pomagalo, da bi spregovoril s pravim glasom, se slišal, bi Mama, recimo, lahko bila njegov most, po katerem bi lahko hodil do sveta.
Ta most, o tem je bil prepričan, bi lahko bila neka druga ženska, žena nekdanjega voditelja države, ki je živela v Franciji, v Marseillu, kjer si je postavil hišo, ker se mu je pač zdelo, da se ga je kraj polastil: z ljudmi, ki so tu prečili ceste, z jezikom, ki so ga govorili, s svetlobo, ki je presevala iz njihovih teles. Vsega tega mu ni uspelo razložiti Mami, lahko pa bi razložil Mirjam Franklin, izseljeni, na silo preseljeni iz te države. O možu Benjaminu Franklinu, revolucionarju, radikalnem marksistu, ki je konec osemdesetih, ko so po Evropi že začele prevladovati desne stranke in potrebe po socialnem ravnovesju že zdavnaj ni bilo več, prakticiral naivno verzijo socializma ter pri tem verjel, da se mu ni treba vključevati v oboroževalno tekmo, pri čemer se je uštel, in potem tudi svojo družino pustil na cedilu, je govorila zmedeno, kot da je že celo večnost čakala, da bodo besede smele poleteti iz nje. Pojasnil ji je, da zbira gradivo za knjigo in da ga bolj kot avtobiografskost zanima temeljno občutje. Tudi ni vedel, ali bo zmogel, čeprav je imel pred srečanjem z Mirjam že šestdeset napisanih strani in kakšnih dvajset strani osnutkov. Tekst je imel pred očmi, lahko bi ga na katerem koli mestu začel pisati v snu, toda prvo srečanje v Marseillu z Mirjam je nekaj v njem porušilo. Ni razumel. Vrnil se je v Burkina Faso, da bi preveril, kaj se mu dogaja, toda dlje od spoznanja, da mu je bila odvzeta iluzija, tako v zvezi z Mirjam kot z njenim umorjenim možem, ni prišel.
Mame, odkar je prispel, še ni poklical. Zdelo se mu je, kot da bo s tem nekaj oskrunil. V zadnjih dneh ga je obsedlo poželenje, kot nekakšen zlobni duh, ki ne najde poti iz njega. Hotel je, da bi se ta neustavljiva telesnost prelila v pisanje, toda razen tistega, kar je dolgoval uredništvu, ni spravil skupaj niti stavka. Nekajkrat je vzel v roke telefon, toda potem si je dejal, da si Mame ne sme prisvajati. Že od prvega trenutka, ko sta se srečala, je imel občutek, da nikoli ne bo pripadala samo njemu, to, da je pripadala družini, sinu Moussi, ki je nekje v Maliju kopal zlato, bratu v Evropi, ki ga je tako rada omenjala, je bilo dejstvo, ki ga ni mogel spremeniti in ga niti ni hotel, medtem ko je bila vdova umorjenega revolucionarja – z dvema sinovoma – druga zgodba. Ko je rekla, da je bila lepota revolucije, ki jo je vodil njen mož, v tem, da kot levičar ni predpostavil vnaprejšnje koherentnosti delavskega razreda in je mobiliziral raznovrstno populacijo, pri čemer ni diskriminiral žensk, ga je mrzlo spreletelo. Hotel jo je objeti, hotel je udušiti njeno potrebo, da ga še po tolikih letih ščiti, da verjame, da mrtvi čakajo, in da zato še vedno moli ob njegovem truplu. Ta prisotnost mrtveca ob njej je morala biti strašna, mrtveca, ki ji ni dal, da bi živela in ljubila, celo razmišljala.
Ko jo je obiskal v Marseillu, v njenem stanovanju, ob njenih knjigah, razprostrtih po regalih, se je hotel vreči na kolena ter ji priznati, da je prišel zaradi nje in ne zaradi njenega moža. Hotel je vedeti, zakaj se njena duša tako zelo oklepa retoričnih obrazcev, čeprav je slutil – zato da bi preživela. V enem od prizorov v nastajajoči knjigi jo je opisal, kako hodi po stanovanju, ki si ga je prislužila z vestnim odrekanjem, in kako se zave svoje samote. Zunaj se začne mračiti, razsvetljena okna v njej vzbudijo hrepenenje po nečem, česar nikoli ne bo imela, medtem ko v ozadju tiho igra radio. Ker je samost tako zagonetna, prvi hip pomisli, da bi priklicala odrasla sinova, ki sta odšla študirat, eden v Afriko in drugi v Ameriko, najprej je odšel Nicolas, potem še Julij, nežnejši od obeh sinov, njen ljubljenec, čeprav se je na prvi pogled zdelo, da je ljubljenec Nicolas, prvi sin, s katerim si je skušala nadomestiti moža, toda potem jo nekaj prešine. Ustavi se sredi hodnika, na pol poti do stacionarnega telefona, in zašepeta: »Ni ga več, že zdavnaj ga ni več.«
Občutek mora biti podoben tistemu, je ugibal Oliver, preden je odšel v hišo, da si po jutranjem ritualu umivanja pripravi zajtrk, kot če sredi spanja izgubiš uhan.
