Veš, da si ne upam gor! Strahopetna sem. Žarnica je že lani pregorela, pa je še nisem zamenjala. Strah me je vonja po preperevanju in netopirji baje gnezdijo v slemenu, sosedje so jih videli, kako frčijo ponoči skozi lino! Kaj se bojiš nedolžne zverce, bi mi rekla ti; ljudi se boj, ljuba moja, ljudi!

Saj to je, mama! Na podstrešju gnezdi. Tam je njegova slika, ki jo je tako rad razkazoval. Povsod je pribijal žeblje in jo obešal po stenah, da bi ugotovil, kje je najboljša svetloba zanjo. Nazadnje ji je določil častno mesto v dnevni sobi, kot da bi bil na njej maršal. Že takrat, ko jo je prinesel domov, sem se stresla od gnusa. Tuj mi je bil na njej. Vem, da sem pomislila: objektiv ga je olupil, to je v resnici on! Ampak sem prhnila nad vsiljivo mislijo in jo odgnala, rekla sem si, da so me najbrž obsedli romani. Dopovedovala sem si, da sem lahko srečna, ker imam tako čednega moža. Takrat sem še skušala verjeti in sem še legala z njim zvečer ter si mislila, da je nekaj narobe z mano. Večkrat mi je poočital, kaj dramatiziram, ko sem mu priznala, da me je strah. »Česa neki?« me je zavrnil in jaz mu seveda nisem ničesar povedala o prividu, ki me je nenehno preganjal: da bo nekega dne pripeljal drvarja z motorno žago in podrl hruško na dvorišču, ki sta jo posadila dedek in babica, ter jo porabil za drva, da si bo pozimi grel noge ob kaminu. Odgnala sem slutnjo, šc šc, kakor netopirja sem jo splašila, v obdobjih, ko me je še obsipal z nežnostmi, moj maršal, ugledni gospod, cenjeni profesor, vampir. Po povodnji, ki slike ni dokončno uničila, jo je odnesel na podstrešje.

Ko je odhajal, je odpeljal vse, tudi rjuhe iz tvoje bale. Po drva, ki jih je nekaj tednov prej dal narediti iz vajine hruške, je prišel s tovornjakom, šoferjem in mišičastim hišnikom svojega podjetja. Sliko pa je pustil. Misliš, da jo je res pozabil? Takoj ko prideš po stopnicah in odpahneš vrata, jo zagledaš.

Neuničljiva je. Po povodnji je bilo steklo počeno, okvir ukrivljen, emulzija razpokana in nagubana, njegove oči izbuljene kot pri poginuli postrvi, ampak ni razpadla.

 Takrat je začel govoriti o strahu pred staranjem. Ni mi bilo jasno, zakaj sploh razmišlja o tem, zakaj se ponoči premetava, zakaj je ves čas zabubljen vase in se zjutraj več kot pol ure lišpa … Vsega tega nisi vedela, mama … Z vso vnemo sem se pretvarjala. Tudi ko sem že odkrila, da se zdrzne, ko zazvoni telefon; ko sem že skoraj zgrabila za resnico in je samo še malo manjkalo, da jo razvozlam, sem pogoltnila cmok in igrala predstavo naprej.

Potem pa sem mu enkrat sledila v petek zvečer, ko je šel na seminar. Hčerki sem pustila sami … Nikoli ne bi naredila tega, če me ne bi tako gnalo, da moram najti pravi kraj njegovih vikend seminarjev! Sama pred sabo sem zardevala, nizkotno je tako vohuniti za možem, ni vredno tvojih otrok, vzgojenih v zaupanju, mama …

Skozi topolov drevored sem peljala štiri avtomobile za njim. Sence dreves so risale proge na cesto, ker je bila polna luna. Peljal je proti domačemu mestu, čeprav je rekel, da ima seminar na Obali … Prevozil je zeleno luč, mene je rdeča ustavila, zato sem ga izgubila izpred oči. Ampak takrat sem že vedela, kam gre. Nisem ga v resnici videla, sledila sem mu z intuicijo, ki sem jo leta in leta zatirala, zdaj pa mi je postala sestra, ki je v resnici nisem nikoli imela. Oklenila sem se je in šla z njo naravnost v vrtinec prividov. Luna je izginila v nasilni svetlobi žarometov na hotelski strehi, ki mečejo snope v nebo, da mušice izhlapevajo kakor vodna para. Predstavljala sem si ga, kako se odpravi v hotel – točno sem vedela, v katerem hotelu ga bom našla – s svojim usnjenim kovčkom … Videla sem se, kako se naslonim na široko platano pred hotelom in tako drhtim, da ne morem razločiti, ali se drevo upogiba pod mojim telesom ali pa se jaz upogibam pod drevesom, nihajočim zaradi burje, ki se je kar naenkrat od nekod pripodila. Vsekakor čutim, da se platana giblje z menoj, a ker se mi vse skupaj dogaja na robu norosti, se mi zdi verjetno tudi, da se sama spreminjam v platano. Tako naslonjena pomislim: kaj če se je katera od deklic zbudila in me kliče? Spomnim se na strašne sanje, v katerih pustim otroka doma in prestrašena telefoniram. Na drugi strani se oglasi soseda, z votlim glasom, mene pa potegne v slušalko, kakor živ pesek me posrka in naredi iz mene droben peščen curek, ki ne bo nikoli več jaz ...

Končno sem speljala v zeleno luč in vozila naprej, proti hotelu, v katerem sem si ga predstavljala. Njegov avto je bil res na parkirišču. Ustavila sem in stekla proti recepciji. Še preden so se mi odprla steklena vrata, sem ga zagledala, kako se vzpenja po stopnicah in drži kovček v desni roki, z levo pa objema mlado žensko, ki v visokih petah stopa ob njem … Takih filmov sem videla že veliko, nikoli pa nisem v njih igrala.

Ko je v nedeljo zvečer prišel domov, je v mojem pogledu gotovo že na vratih prebral, da vem. In potem se je začelo: »Lahko začneva znova, ljuba, ona mi ne pomeni toliko kot družina. Razumeš? Odpusti.« Meni so tulili vsi alarmi, bruhala sem. Štiri noči zapovrstjo me je privajal na misel o tem, da bi se mu spet vdala. »Prstan se sveti v temi,« je govoril, ko je ležal zraven mene. »Moja si za zmeraj.«

Ti si bila zverižena od taborišč, mama; vem, da so tam utapljali novorojenčke in jih materam pred očmi metali podganam; da so vas pozimi na prostem tuširali z mrzlo vodo in vas potem počasi gole preštevali … Nikoli nam nisi govorila o tem, brala sem v knjigah, znala pa si, ko si se vrnila, postrgati vse to s sebe in roditi, ljubiti, živeti brez skorje; znala objeti in kaznovati. Saj smo si kdaj zaslužili, o, se spomnim, kako smo te razkurili, da si vsakemu eno prisolila, in potem je tebe bolj bolelo kot nas, pa si šla za eno uro plet v solato in prišla pomirjena nazaj … Ampak oče ti je bil zmeraj zvest. Še na stara leta sta se na klopci pod hruško držala za roko.

Vse sem požrla, dokler mi ni začel razpredati svojih sanjarij o mladi koži, od mene pa je pričakoval, da ga bom poslušala kot zaupna prijateljica in ga razumela tudi v tej muhi, saj je bil tako navajen. Telečje me je gledal, ko sem se zlomila, in krilil z rokami, ko mi je dopovedoval, da si po nepotrebnem zapletam življenje z nekakšnimi predstavami o zakonu in se mučim s tem, kako bi moralo biti. Veš, da sem mu na trenutke verjela in mislila, mogoče je pa to res moj problem! Ampak tisti občutek, da nekdo razkazuje okrog, kar je meni sveto, tega pa nisem mogla prenesti. Kot da bi dal moje perilo na razstavo in bi ga njegova ljubica valjala po rokah ter ga ovohavala, jaz pa bi osramočena zarila obraz v travo, v zdravilni trpotec zadaj za hišo, in se vrasla vanj.

Bila sem pogumna, kajne da sem bila, ko sem se odločila in mu rekla, naj se pobere. Naj pusti mene in dekleti, ki sta se dušili v megli mojega hiranja, in gre nazaj k svoji mami, naj me prepusti rodni zemlji, da se bom skozi bose noge nalezla svojega otroštva in spomina na vaju ter mi bo odleglo. On pa je rekel: »Pol hiše je moje, ker sva poročena in sva jo obnovila z mojimi dohodki. Prodala jo bova in kupila dve stanovanji.« Takrat sem ga v svoji glavi ubila. Zato sem kriva, ne more biti drugače! Ko so mi sporočili, da se je zaletel in da leži v komi, sem vedela: jaz sem ga pognala s ceste. Navajena sem biti kriva, tako sem zdresirana!

Že cel mesec, odkar se je prebudil iz kome, se odpravljam na podstrešje. Gor imam zimsko posteljnino, v platnenih rjuhah nas zebe. Ampak tiste slike se bojim, bolj kot sem se bala pogleda nanj, ko sem ga šla obiskat v bolnišnico, čeprav se je moja krivda zmanjšala, ker ga nisem ubila dokončno. Ljubica ga je pustila, seveda, kaj naj počne z invalidom, ki ima za vedno porezan obraz! Samo jaz ga obiskujem; in najini hčerki in njegova mama …

Toda zdaj me je nekaj prešinilo. Moram gor! Zdaj bom šla, prav zdaj.

Vedela sem, da bo vsak korak po stopnicah naporen! Sploh se ne premikam naprej, ampak nazaj. Končno mi uspe odpahniti zarjavela vrata. Fr, fr, fr, slišim, ko vstopim. Ne bojim se več, to me res preseneti. Že vidim okvir in odsev počenega stekla. Vonj po preperevanju mi je naenkrat domač. Prižgem svetilko, a še ne posvetim v sliko. Najprej se razgledam naokrog. Nobenega netopirja ne vidim, najbrž so zleteli skozi lino na prosto. Obsvetim škatle in tvoj stari šivalni stroj, ki se ga oklenem z očmi, kot da bi se hotela nekam prišiti, da bi lahko še malo odložila pogled v tisto smer, ki me najbolj draži. Nate mislim, mama. Menda ne bom takšna reva, da bom šla nazaj dol, ne da bi to storila! Snop iz majhne svetilke drgeta na steni in išče sliko. Še malo, še malo … Zdaj mi je uspelo. Ujela sem jo.

Ko bi imela besedo, mama, bi jo razčesala na tanka svilena vlakna, podobna lasem mojih deklic. Drugega za drugim bi jih polagala na tvoj grob in nič mi ne bi bilo treba govoriti. Iz vseh teh niti bi jo spet sestavila, besedo, in se z otroškim veseljem čudila, kako lepo mi gre. Če bi jo seveda imela! A sem uboga in nema. Lahko samo strmim v nejasno podobo besede, ki je ne morem prijeti.

In če sploh ne obstaja? Zakaj bi pravzaprav morala vsaka podoba imeti svojo besedo? Morda pa je deček, nedolžen otrok, ki z vlažnimi očmi zre vame skozi počeno steklo, niti ne potrebuje.