»Ptički pojejo,
sonce greje dvorišče,
aspirin šumi.«
Nasmehnil se je, odložil pisalo in zaprl zvezek za matematiko. Sosedom se je zdel »povsem običajen fant« in z ničemer ni preveč izstopal. Držal se je bolj zase, bil je prijazen, vedno je lepo pozdravil, »nikoli pa se nisva zares pogovarjala«. Pred leti je raznašal časopise, »nekajkrat mi je celo pokosil travo pred hišo«. Kadar je govoril z dekleti, je »prehitro zardel in pogledal v tla«. Tistega jutra je sedel v kuhinji. Gledal je skozi okno.
Šolski avtobus, vrvež otrok in loputanje vrat velikih osebnih avtomobilov po dolgi ulici, enakomerno posejani z vrstnimi hišami. Občutki, ki jih je nosil v glavi, niso bili dovolj jasni, da bi jih lahko izrazil z besedami. Bolj kot možgani mu je sporočalo telo, drobovje: »Dovolj je!« Popil je vsebino kozarca, ga odložil in primaknil delno prosojno modro plastično škatlo. Rdeči zavihki na njej so bili namenjeni odpiranju s tesnilom obrobljenega pokrova.
Dvignil je zavihek – »pok« – in ga potegnil proti sebi, da se je pokrov, ki je onemogočal kakršno koli prehajanje vonja in tekočin, počasi po robu ločil od spodnjega dela. Pokrov je odložil na mizo. Nato je segel proti vsebini embalaže in počasi odvil plastično folijo s sendviča. Razprl ga je, ven pobral kisle kumarice, zgornjo rezino kruha namestil nazaj na spodnjo, sendvič zavil nazaj v folijo in zaprl pokrov. Škatlo je pospravil v torbo in odvrgel kumarice v smeti. Potem se je odpeljal na kampus.
