Dolgo sem že stal pred vrati, zato sem nepotrpežljivo zalajal. V drobovju sem čutil, da je čas. Zdaj. Ven. V mesto. Moje mesto. Dolgo. Zalajal sem. Končno je prišla na hodnik. Drsala je na dolgo po tleh s copati. Dišala je po potni koži in večerji, ki jo je jedla. Drugo polovico pice od kosila. Jaz pa suhe brikete pred njenimi nogami. »A moraš ven?« Zalajal sem in poskočil, ko sem slišal besedo ven. Zalajal in skočil, ker je rekla z naklonjenim glasom, kar je pomenilo, da bom lahko šel. Ven. Zdaj. V moje mesto. »A bi rad šel ven, kaj?« pobožala me je za ušesi z levico. Z desnico je prijela za kljuko vrat. Ni mi bilo do ljubkovanja, nestrpno sem se zavrtel okoli svoje osi in spet zalajal. Poskočil. Čas je. Čutil sem, da je čas. Zdaj. »Hitro pridi nazaj in pusti Novakovićevo mačko pri miru, slišiš.« je rekla nekaj spet. Tisti zvok, ko se kljuka obrne in skriti mehanizem vrat preskoči. To je eden mojih najljubših zvokov. Pomeni ven. Spet poskočim. Veselje. »Sedi.« Reče, ko bi že planil ven skozi odprtino, četudi še ni dovolj široka. Da bi treščil v vrata in ji jih izbil iz rok. Pogledam jo, nestrpno poskočim. Odprta vrata, ampak ukaz pravi, naj sedem. Strmim na hodnik, ves se tresem. »Sedi.« Reče strožje. Pogledam jo, pogledam ven. Ven. Sedem. Gledam navzgor vanjo in skozi vrata na hodnik. Da bi ji pokazal.

 Da bi jo prepričal. Začaral. Sedim in strmim vanjo, v drobovju pa čutim, da je čas. »Priden.« Reče in me počohlja za ušesi. Ni mi do tega. Tudi njej ni do tega, čutim to. Vendar drži vrata odprta in z njimi mene odprtega. To ji je važno. Meni pa ni važno nič drugega kot odprta vrata in hodnik in zunaj mesto. Moje mesto. »Pojdi.« Izstrelim se skozi vrata. Ne pogledam je več, ne zanima me več. Nekaj še zakliče za mano. Jaz tečem ven. Po stopnicah dol, z nosom pri trdih in mrzlih tleh. Šibki vonji ljudi se mešajo med sabo, vonji njihovega dela, njihovega potu. Najprej mimo vrat Schwarzbergerjeve. Izza njih omamno diši po scalnici. Stara objestno označuje svoj teritorij, preden ga zapusti. Malo se ustavim, da nekajkrat vdihnem, a se hitro poženem dalje dol. Mimo vrat Novakovićevih, kjer smrdi po otrocih in po tistem mačetu, ki si ga želim dobiti v zobe. Tudi otroke bi, ker včasih, ko zunaj naletim nanje, mečejo kamenje vame. Zarenčim ob spominu. Ne da bi se ustavil. Tečem. Čisto spodaj je tenki vonj po psih tega mesta, ki jih tja vsako jutro zanese poštar.

Vendar se ne ustavljam, ker so tam že na stežaj odprta vhodna vrata in se ne morem več ustaviti. Ven. Stečem v kosmati zrak. Moje mesto puhti suho vročino. Tečem skoznjo. Param jo. Skuša se me prijeti, vendar sem prehiter. Tečem skozi zvoke in vonje mojega mesta. Ob steni se mešajo vonjave večerij, pozdravi in grožnje okoliških psov. Nekaj časa obstojim pri vrečah za smeti, naslonjenih na polne zabojnike. Težko razberem posamezne vonje. Solze mi silijo na oči. Dotaknem se tega in tistega, obračam glavo in močno vdihavam. A ne dolgo. Čas je. Zdaj. Tečem mimo človeških nog, ki vse puščajo isti vonj. Mesto imajo ljudje kvečjemu na rokah in okrog ust. Nekateri se mi umikajo, tudi ptiči. Tako je prav. Moje mesto. Čeprav me ne zanimajo. Tečem mimo in hitreje od njih, ki se premikajo kot moja gospodarica. Vlečejo noge za sabo. V mojem mestu tečem samo jaz. Ljudje brodijo po lastnih sledovih kot po močvirju.

Zavonjam tobak, zavonjam vinsko brozgo, znoj, zavonjam olje, dezodorant, pločevino, slino, drek, gumo, bolezen. Med tekom vijugam, kadar me pritegne kak vonj. Ne morem se odločiti, kateremu bi sledil na svoji poti naprej. V nabrekajoči vročini so vonji votli, izkoščičeni. Slišim ključe in drobiž v žepu, ko poskakujejo skupaj, slišim škripanje čevljev, hrum bencinskih motorjev, jok dojenčka, cvilež miši, streljanje z ekrana, glasove, glasove, glasove. Moje mesto ima neskončno ust. Za vogalom je na prvem balkonu navadno psica. Danes ne. Ustavim se in se zastrmim gor. Balkon seva vročino in njene vonje. Vendar grem naprej. Zdaj. Pekoča vročina mi ne sledi na travo. Tu je vročina zaobljena. Tečem mimo vodnjaka. Ne približam se mu preveč. Imam ga na očeh, ko tečem mimo.

Pripravljen, da stečem ali napadem. Nič se ne zgodi, mimo sem. Tečem pod drevesom, dol s poti. Ustavim se pri grmovju, ki je prekrito z neznanim vonjem divje živali. Nekajkrat šavsnem v zrak. Medtem ko tenko

vohljam po vejah, iščem sliko, se razkrečen olajšam. Izpraznim. Bil je čas. Vedel sem. Ovoham svoj kup in malo poščijem po grmu. Moj grm. Potem tečem nazaj. Mimo vodnjaka. S trave nazaj na hrapavi asfalt. Mimo nog. Mimo balkona. Mimo še več nog. Z glavo, sklonjeno k tlom, da vpijam svoje mesto. Moje mesto. Do jutri. 

Pritečem do stopnic, do vhoda. Preden se zapodim nazaj gor, skoraj treščim in podrem staro Schwarzbergerjevo, ki nese smeti ven. Zalita s parfumi ne more skriti prijetnega vonja po svoji kisli scalnici. Svojega resničnega jaza. Stara se prestraši in skoči korak nazaj. »Kam pa se vam tako mudi, gospod Novak?« Nič ne rečem, samo nekaj zarenčim vanjo in stečem nazaj gor. K svoji gospodarici, ki me že čaka.