Brljava svetloba samotne kletne svetilke se je kot slap cekinov vsula po dekletu, ko jo je potolkel na tla s cepilno sekiro. Poprej je doma malce vadil na komodi in regalu, da so koluti sveč in spominkov frčali vsevprek. Visoko je zavihtel cepilko in jo zasadil med njene lopatice. Za vsak pogled, vsak nasmeh, ki je veljal drugemu. Rotil jo je in svaril, naj bo samo njegova, a vse zaman. Bila je rojena spogledljivka in nekdo jo je moral naučiti kozjih molitvic! Po vratu in hrbtu ji je izsekal mnoštvo razpok, iz katerih je mezela kri in se začela zbirati na razgrnjenem polivinilu pod njo, gosta, oljnata kot nafta.

Zadihano se je ustavil, preden bi jo zmečkal v krvavo kašo. Ni občutil zadoščenja, zgolj nekaj izmučenosti po temeljito opravljenem delu. Zavil je konce polivinila, jih ovil z vrvico in si oprtal truplo čez pleča. Zaradi začetne ohlapnosti mišic je bilo še toplo drobižkasto telo težko kot svinec. Mukoma se je vzpenjal po stopnicah iz kleti in na vratih hodnika postal, da bi prisluhnil pridušenemu šepetu noči, poveznjenemu čez mesto.

Opotekel se je do avtomobila in truplo zvrnil v odprt prtljažnik. Zadonelo je, ko je lobanja udarila ob pokrov škatle z orodjem. Spodnji del nog ji je podvil pod stegna, robove polivinila pa zatlačil pod vozle vrvice. Madeže krvi bo očistil pozneje, v času poletnih dopustov je malokdo brkljal po kleti. Zadrlesnil je pokrov prtljažnika in preveril, ali sta lopata in naglavna svetilka na svojem mestu. Sedel je za volan, počasi prevozil drevored, potem pa pospešil. Vrsta bežečih obcestnih svetilk se je pred njim razpirala kot žrelo in se za njim iztekala v rumenkasto zadrgo. Še nekaj spečih hiš in že je drvel po regionalni cesti proti Podturnu. Odvil je okensko šipo in se prepustil dahu noči, praznine, toplega zraka. Seveda ne more računati na pešpot, podati se bo treba precej globoko v kočevski pragozd.

Pohodil je stopalko za plin, da bi opravil še pred jutranjo zarjo. Neumorno je rezal ovinke in nazadnje z avtomobilom zavozil v podrastje na rahli vzpetini. Odprl je vrata, pobral orodje in si namestil svetilko. Pošteno se je namučil s truplom, ozek stožec svetlobe mu je nenehno plesal po zevajoči luknji njene povešene čeljusti in napol odprtih očesnih špranjah pod polivinilom, zmečkanim čez njen nos in lične kosti. Prvotno mlahavost je goltala mrliška okorelost. Z obžalovanjem je pomislil na skaženo prožnost njenega telesa plesalke. Zadegal si jo je čez rame in zasopihal globlje v težko prehodno goščavo. Snop svetlobe je plesal po lubju bližnjih dreves, za njimi se je zvijala črna, gosta tema. Spotikal se je ob prepletenih koreninah, prenikajočih iz zemlje. Nosnice mu je dražil duh lastnega strahu, razbijanje njegovega srca je preglasilo vse druge zvoke v gozdu. Naglavna svetilka je nekajkrat zatrepetala in onemela. Strgal jo je z glave in srdito zagnal v grmičje. Tukaj, je šinilo vanj, kar tukaj jo bo zagrebel, pod listje.

Ozrl se je okrog sebe in prisluhnil, nekje nad njim je zaškrebljalo. Zvok je naraščal, kot bi nekdo razkladal velikanske pole celofana. Na licu je začutil prvo kapljo. Odvrgel je lopato in dopustil, da mu je truplo med sklenjenimi rokami spolzelo na tla. Po zamolklem tlesku se je še sam vrgel na kolena. Z rokami je zagrebel v listje in ga odmetaval z velikimi zamahi. Potem je pograbil lopato in jo zasadil v mastno, vlažno zemljo. Nerodno se je motovilil okrog vse širše, plitve kotanje. Ob robu je rasel kupček zemlje. Truplo je zavalil v grob, ga zasul s sprijetimi grudami prsti in na vrhu nagrmadil listje in veje. V mraku je bila gomila videti kot orjaški termitnjak. Razpotegnjene meglice so v slutnji prve zarje lebdele nizko nad tlemi, goste drevesne krošnje so podpirale žalobno, težko nebo. Podvizal se je, dež mu je meglil pogled. Kolovratil je sem in tja med drevesi, iskal smer in si prigovarjal, da oddaljen, roteč šepet, ki mu vztrajno sledi, prav gotovo ne prihaja od nje. Samo lasten um se poigrava z njim in ga skuša.

Svetloba, ki se nadenj ni spuščala scela, temveč v razmetanih, zagatno sivih zaplatah, mu je razkrivala drevesa, drevesa in še enkrat drevesa, do koder mu je segal pogled. Okrog njega so se vzpenjala gosto kot rešetke, da je kdaj pa kdaj razgreto čelo prislonil k hrapavemu lubju in za trenutek zaprl oči. Naprej, je vsakokrat znova razklenil objem, avtomobil ne more biti več daleč. Na vsem lepem je obstal in se od groze zamajal. Ali gre za privid? V očeh ga je zaščemelo ob pogledu na gomilo listja. Negotovo se je približal in zadrhtel ob pogledu na spolzek ročaj lopate, ki je štrlel iz kupa temnega vejevja. Kako je to mogoče? Kje je naredil napako? Zakaj se vrti v krogu? Še nikoli v življenju se ni izgubil. Morda bi kazalo poskusiti v nasprotni smeri. Na slepo je zakorakal v podrastje.

Slepil se je, da je na pravi poti. Nekdo ga bo našel, lovec, gozdar. Nekdo. Zavpil je na vse grlo. Nekaj ptic je preplašeno sfrlelo drugam. Z rokami je brezglavo razmikal veje, ki so ga bičale po licih in hrbtu. Vsenaokrog visoka, mogočna debla. Prešinilo ga je, da nikoli ne bo dosegel avtomobila. Zdaj se je njen šepet razlegal povsod, pronical je iz tal in se z dežjem spuščal z neba. Naraščal je v krik neznanih ptic in lomastenje nevidnega bitja za njegovim hrbtom.

Ko se je tretjič znašel pred gomilo, je izmučeno obhodil kup listja, popravil nekaj vej in jih podprl z dvema, tremi kamni. Brezbrižno se je zazrl v blazino nizkih, napihnjenih oblakov in zamežikal od solz, ki jih je nad njim prelilo nebo.

Prav, pridi, ji je zašepetal v mislih.

KONEC