Bolje poučeni pravijo, da so se težave doktorja Samca začele že v otroštvu. Odraščal je brez očeta, strici pa mu niso ničesar povedali. Njegov prvi stric, brkati možak z dežele, je bil poveljnik prostovoljne gasilske čete. Na sektorskih vajah je poveljeval celo paradnemu zboru združenih gasilskih enot iz vse doline. Bilo jih je toliko, da bi lahko z žvižganjem pogasili, če bi kje gorelo. Toda ko je stric zatulil »mirno«, so vsi stali mirno. In šele ko je potem dejal »prosto«, so bili prosti. Bil je torej glavni. Na veselici, ki je kajpada sledila, so ga mnogi trepljali po ramenih in ga počastili s pijačo. Tedaj pa je prišla strina.

Z metlo, ki jo je spotoma nekje pobrala, mu je že v prvem naletu sklatila gasilsko kapo in mu jih napela. Stric pa, ki je obstal tam kakor politi cucek, je le še spodvil rep in meni nič tebi nič odhlačal pred njo proti domu. Reci vendar kaj, general, dvigni svoj mogočni glas, s katerim si postrojil stotnije, ga je prosil in rotil v mislih – takrat še prvošolec, ki seveda ni razumel te nepričakovane vdaje. Toda stric je molčal. Drugi stric, premožni debeluh iz predmestja, je imel krasno vilo in drag avto, zato najverjetneje sploh ni opažal, da nima ničesar. Ali pač: imel je garažo z napuščem, ki je bila njegov edini kot, v katerem mu ni bilo treba natikati copat. No, imel je še tudi vrt z angleško travo, po kateri je vse popoldneve lazil po kolenih in pulil plevel.

A to je bilo resnično vse, kar je bilo tu še njegovo. Kajti strina, ta, skoraj dama, je imela neko skrito moč, s katero je osvajala prostore in jih polnila z odtenki svojega razkošnega okusa. Pazila in varovala pa jih je potem s čistilno krpo in hišnim redom. Nekoč si je stric zaželel tam sredi svoje negovane trave prav majhen ribnik. Komaj je zavihal rokave, je stopila izza vogala strina in mu izpulila lopato. »Ne boš mi z mlako na dvorišče vabil žab!« je bila neizprosna. Stric pa si je le obrisal roke ob hlače, se za nekaj dolgih trenutkov zazrl v nebo, nato pa se je molče napotil v svoj brlog. Reci vendar kaj, car, povej ji o svojem denarju, s katerim bi si lahko kupil tudi morje, ga je prosil in rotil v mislih – takrat še petošolec, ki seveda ni razumel te neme vdaje.

 Toda stric je molčal. Tretji stric, kozjebradi tip iz mesta, je bil tako pameten, da je gladko zmagoval na televizijskih omizjih, njegovo ime pa je bilo celo v učbenikih. Ko ga je med počitnicami povabil k sebi, je šel rad k njemu, saj ni niti slutil, da bi ga utegnilo to spraviti v težave. Njegova mlada žena je imela tako službo, da je prihajala domov šele ob večerih, stric pa, ki je imel svojo pisarno kar v dnevni sobi, je bil zato tudi snažilka, perica in kuharica. To ga sicer ni niti malo motilo in tudi zanj si je zlahka vzel čas ter mu čez teden razkazal vse zanimive kotičke v mestu. V petek zvečer, ko je stric ravno postregel z belo polento, ki jo je imela mlada žena še posebej rada, pa je iznenada vprašala: »Ali si že dobil tisti ušivi honorar?« »Honorar?« je zategnil. »Saj vendar nisem niti še oddal rokopisa.«

Strina je odrinila krožnik z belo polento, ki je torej ni imela več tako zelo rada, in vzkliknila: »Tako ne bo šlo več naprej, saj ti gre res že povsem na otročje. Po cele dneve se klatiš z mularijo, namesto da bi delal, jaz pa garam in plačujem tvoje račune.« Stric si je zanesel v usta največji gomolj polente in ga je molče žvečil, kot bi bil kos najboljšega mesa. Ob tem pa je z vrhovi prstov celo poiskal njeno dlan in jo pobožal. Reci vendar kaj, modrec, povej ji o občutkih lepega, o katerih si mi vse te dni tvezil, ga je prosil in rotil v mislih – takrat še osmošolec, ki seveda ni razumel te intelektualne vdaje. Toda stric je molčal. Tako je seveda ostajal brez odgovorov na bistvena vprašanja, ki si jih je vse pogosteje zastavljal. Ali pa so mu nanje odgovarjale ženske, četudi jih o tem sploh ni vprašal. »Moški so navadne riti,« mu je pravila mama.

»So kot petelini, ki se šopirijo na gnoju, ker mislijo, da je sonce vzšlo zaradi njihovega kikirikanja. Ko jim skušaš dopovedati, da temu pač ni tako, se jim v hipu povesijo grebeni. Še preden jim lahko sploh pojasniš, da pravzaprav ne misliš nič slabega, se že na smrt užaljeni potuhnejo in potem res niso več za nobeno rabo.« Poslej je vsaj vedel, da je bil njegov oče petelin z uplahnjenim grebenom, ki se je nekje potuhnil. »Ampak,« jo je naposled povprašal, »ali ne bom tudi sam nekoč moški?« »Boš, seveda boš,« je bila blaga z njim. »Toda ti boš gotovo drugačen,« je bila prepričana. Res je potem kmalu postal moški in res je drugačen.

Maturiral je z odliko, študiral z desetkami in si že kmalu z disertacijo z naslovom Moška snov pridobil naziv doktorja znanosti. Trenutno ima svojo ordinacijo v psihiatrični bolnišnici v Polju in njegova edina težava je v tem, da ga kljub številnim prošnjam in pritožbam že veliko let ne pustijo iz zaprtega oddelka. Tako žal ne more pomagati nikomur, ki morda prav ta hip trpi zaradi pomanjkanja moške snovi.

KONEC