Pred manjšo poslovno stavbo v predmestju stoji mladenič v zgodnjih tridesetih. V levi roki drži cigareto, desno dlan pa obrača pred očmi, kakor da jo je pravkar našel za kavčem po dolgih dnevih iskanja.

Vrata, ob katerih sloni, se odprejo in ven stopi starejši moški, ki iz škatlice ravno jemlje cigareto. Ko zagleda prvega, je za trenutek videti nekoliko nejevoljen in naveličan, vendar potem samo pokima in se nasloni na steno na drugi strani vrat.

Kakšno minuto ali dve oba molče kadita in gledata po cesti.

Mlajši se zdaj odkašlja in nasmehne, vendar oni vztrajno gleda stran. Nelagodje traja nekaj časa, nazadnje pa starejši le pogleda nekam proti njemu, zdolgočaseno. Mlajši se nasmehne še nekoliko širše, živčno zamahne s cigareto.

»A ni to najbolj čudna služba na svetu?«

Starejši vzdihne in frcne pepel na tla.

»Šele prvi teden si tu. Zdaj je še vse novo in čudno.«

»Ne bi rekel, da se bom kdaj navadil.« Prižge si novo cigareto. »Saj mi nihče ne bi verjel, če bi komu povedal.«

Starejši se namrdne in se spet ozre stran, kot da je prepričan, da je to konec tega pogovora.

»A že dolgo delaš … to?« pohiti mlajši.

»Od začetka.«

»Pa to že dolgo traja?«

Starejši skomigne.

»No, saj plača je v redu.« Mlajši si spet začne ogledovati desnico. »Plača je pravzaprav super. Samo … Res je čudno. A ni čudno? Ne razumem, zakaj to počnemo. Kdo bi plačeval kaj takega?«

Starejši se ležerno ozre gor in dol po ulici, kot da bi se skušal prepričati, ali je kje še kdo, ki bi lahko kaj slišal, pa hkrati ne bi rad, da bi bilo videti, kot da se ozira. Nekoliko močneje potegne cigaret.

»Plača je tudi zato taka, da ti ni treba razumeti. Ali spraševati.«

Zdaj ga mlajši pogleda s pozornostjo, ki jo je prej namenjal desnici. Ta obvisi v zraku. Mogoče nadaljuje tudi on malo previdneje.

»A to pomeni, da tudi ti ne veš? Čeprav si tu že od začetka? A te prav nič ne zanima?«

Starejši takoj odkima.

»Nikoli nisi vprašal koga od šefov?«

Starejši se obrne s telesom proti njemu, pogleda njegovo desnico, potem njega v oči. Še vedno je naslonjen na steno, kot da se pogovarjata o bližajočem se dopustu.

»V pogodbi, ki si jo podpisal, so klavzule o tajnosti. Kazen za njihovo kršitev je tudi zraven, če nisi prebral.« Mlajši spusti roko in se potegne nekoliko nazaj, zato starejši nadaljuje v spravljivejšem tonu. »Glej, plačan si, kot si sam rekel, odlično. Delo ni prezahtevno, je kreativno, dopust imaš, bonuse, dela ti ni treba nositi domov … Ljudje bi ubijali za to službo. Je res tako zelo važno, zakaj?«

Mlajši se prisilno zasmeji.

»Ne, saj ne, da bi bilo življenjsko važno. Človeška radovednost pač. Ker si ne morem niti predstavljati, zakaj. Niti sanja se mi ne. Pa ker nihče ničesar ne razloži, pojasni. Kot da bi šlo za nekaj najbolj samoumevnega …« Tudi sam skuša biti spravljiv; pokaže mu desnico, ki mu je nenadoma znova prišla pred begajoče oči. »Danes me je ena čisto razpraskala. Ne vem, če smo dobili kaj uporabnega materiala.«

»Se zgodi.« Starejši se nekoliko pomiri.

Spet sta nekaj časa tiho. Njuni cigareti počasi izgorevata. Mimo njiju pelje dostavni kombi, namenjen v bližnjo obrtno delavnico.

»Včeraj sem na Facebooku naletel na video, ki smo ga posneli v ponedeljek.« Mlajši začne znova, kakor da ne more kar odnehati. Čez čas, ko starejši ne reče ničesar, doda: »Človek ne ve, kaj bi si mislil.«

»Ni kaj misliti. Pač nekaj, kar pogledaš, da preženeš dolgčas. Tudi prej, ko nisi vedel, kje in kdo jih je posnel, ali pa si mislil, da je to ena stara gospa iz Minnesote, ni bilo kaj misliti.«

»No, saj. Ampak potem se vprašaš, koliko tega je tam zunaj. Videi, ki naj bi jih naključno posneli neki anonimneži, v resnici pa so samo zelo dobro posneti, da so videti tako. Mislim, ne moreš več kar tako gledati teh posnetkov, ne da bi se vprašal.«

»A je kakšna razlika?«

»Kako?«

»A je važno, kdo jih je posnel?«

Mlajši se zmede.

»Mislim … Seveda … Seveda je važno. Ker če niso posneti doma, ampak v studiu, če niso spontani, ampak igrani, če se nekdo laže, da gre za doma posnete videe nekih izmišljenih ljudi, potem je zadaj nek namen, a ni tako?«

Starejši se zdaj na glas zasmeji, kakor da je slišal dobro šalo. Potem zmečka cigaret po fasadi in prime za kljuko.

»Namen! Seveda je zadaj namen. Da se ljudje zabavajo kakšno minuto ali dve. Da lahko delijo te stvari po spletu. Si boš s tem razbijal glavo!« Potem se malo zresni in nagne k njemu. »Raje se zahvali bogovom, da si dobil sanjsko službo. V teh časih je to zlata vredno.«

Odpre vrata in medtem ko vstopa nazaj v zgradbo, reče malo proti mlajšemu moškemu, malo nekam v notranjost, morebitnim ušesom, ki bi poslušala v studiu: »Dovolj je bilo lenarjenja, še nekaj ur imamo, preden zaključimo teden. Jaz imam danes v delu tri mladičke. Kar bi bilo navadno samo po sebi čisto dovolj, ampak zgoraj so si vtepli v glavo, da jih je treba pripraviti do tega, da stoje zaspijo. Folku se bo trgalo.«

Tudi mlajši hitro zmečka cigareto, zgrabi vrata, preden se zaprejo, in pohiti za njim: »Ja? Mi se pa že drugi dan trudimo z neko odraslo, ki baje zna zamijavkat hello. Ampak bomo na koncu menda kar obdelali, ker je z njo cel hudič. Danes je kar skočila vame in me popraskala ...«

Vrata se zaprejo za njim.

KONEC