Nad neonsko ozaro se dviga luna, tudi zvezdice so že prišle na nebo, za tisočerimi okni tiho ugaša dan, noč pa razpira svoja skrivnostna krila. Prislonimo uho tokrat k šipi z rožnatimi zavesami in prisluhnimo uspavanki, kakršne nemara naše uho še ni slišalo. »Za devetimi gorami je nekoč stal velik grad z mogočnim obzidjem in visokimi stolpi,« pravi moški glas ob otroški postelji. »V njem sta živela kralj in kraljica, ki sta imela samo enega potomca. Kraljevič je bil lep, uglajen in pameten, a oče in mati z njim kljub vsemu nista bila povsem zadovoljna. Vse predolgo si je namreč izbiral nevesto in bilo ju je že pošteno strah, da bo nazadnje ostal samski.

Neko pomlad se je stari kralj naveličal čakati in zazdelo se mu je, da je prišel čas, ko mora nekaj ukreniti. Po vsem kraljestvu je razposlal svoje sle, ki so razglašali, da si kraljevič izbira nevesto in da naj se na dvoru oglasijo vse mlade deklice, ki se jim zdi, da bi ga lahko očarale. Od tedaj je bila pred obzidjem velika gneča in po grajskem mostičku so se od jutra do večera sprehajale lepotice, ob katerih je služabnikom zastajal dih, spletične pa so jim na tihem zavidale. Kraljevič je posedal pod lipo na grajskem dvorišču in se oziral po deklicah, ki so mu prišle pokazat, kako so lepe in pametne. Vse, ki so zbrale dovolj poguma, da so ga celo ogovorile, je pozdravil z nasmehom in jim zaželel prijetno bivanje. To pa je bilo tudi vse.

Pomlad je že pomalem odcvetala in začenjalo se je vroče poletje, kraljevi sli pa še zmeraj niso privabili na grad deklice, ki bi kraljeviču zganila srce. Kralj in kraljica sta bila že čisto obupana, dvorski modreci so si zaman pulili lase. Kraljevič je še zmeraj le odmahoval z dlanjo in jim dopovedoval, da se za veliko srečo in pravo izbiro pač splača še potrpeti. Na robu širnega kraljestva je živela deklica, ki je daleč naokoli slovela po svoji lepoti. Bila je zelo revna, saj je že zgodaj v otroštvu izgubila starše in je morala skrbeti tudi za brata, ki je bil malo mlajši od nje. Zaradi takega življenja je bila nadvse skromna, zato ni niti pomislila, da bi se šla pokazat na dvor. Toda brat, ki jo je imel zelo rad in ji je želel dobro, jo je naposled le prepričal, da je vredno poskusiti. Umila sta se torej v potoku, se po svojih močeh očedila in se kar peš odpravila na kraljevi dvor. Potovala sta tri dni in noči in prispela četrti dan, ravno v trenutku, ko se je kraljevič sprehodil po obzidju in poklepetal s stražarji. Spletične, ki so na grajskem mostu opazile prihajajočo lepotico, so pokašljale in ga tako skušale opozoriti nanjo. Kraljevič je začuda tokrat res zastal in se z opaznim zanimanjem zazrl v sestro in brata, ki sta se mu počasi bližala.

Čez nekaj trenutkov pa je nato naravnost zdrvel po stopnicah in ju pozdravil z globokim priklonom. Po dvornih hodnikih je zdaj završalo in od ust do ust je šel glas, da kraljevič tokrat očitno ni ravnodušen in da to morda celo napoveduje veliki dogodek. Kralj in kraljica, ki sta v samih spalnih oblekah pritekla iz grajskih soban na dvorišče, sta se ustavila pod lipo in ostrmela. Kraljevič je bil namreč v vsej svoji silni zamaknjenosti stopil mimo deklice in se napotil k njenemu bratu. Ustavil se je tik pred njim, ga nežno prijel za dlan in se mu zazrl naravnost v oči. Presenečeni mladenič se je le za trenutek zmedel, nato pa je tudi na njegovem obrazu zabrlel smehljaj. V njunih očeh so zagoreli ognji, ki so jih vsi prav dobro videli in nobenega dvoma ni bilo več, da sta si silno všeč. »Prav neverjetno, res!« so zmajali grajski modreci.

»Le kdo nam bo zdaj povedal, kaj lahko to pomeni?« »Pomeni, da sem končno našel, kar sem iskal že vsa ta leta,« jim je z blagim glasom odvrnil kraljevič in je svojega izvoljenca še tesneje prijel za dlan. »Pomeni seveda tudi, da bo ostal mladenič pri meni in bova odslej delila moje bogastvo. Če pa nama morda nameravate to preprečiti, potem pojdem jaz k njemu in bova raje delila njegovo revščino.« In kaj sta seveda lahko kralj in kraljica ukrenila drugega, kot da sta se uklonila veliki ljubezni in sta privolila v poroko. Že čez sedem dni je bila na dvoru razkošna gostija, na kateri so lahko fantje plesali tudi s fanti in dekleta z dekleti, če jim je bilo to seveda všeč.

Kraljevič in njegov izvoljenec sta potem srečno živela na dvoru, lepo sta skrbela tudi za sestrico, ki tako, žal, ni nikoli postala kraljica,« sklene zdaj moški glas svojo uspavanko. »Ali spi?« vpraša nato čez čas drugi moški glas iz sosednje sobe. »Spi, spi, sonce najino …«

KONEC