Od: Stella M

Za: Kristi T.

Predmet: Odločila sem se

Draga frendica, niti sanjalo se mi ni, da me bo na teh počitnicah tako streslo in sezulo, kot me je. Res, to je bilo potovanje, ki me je spremenilo za vedno. Potovanje, ki še vedno traja. In bo trajalo še nekaj časa. Koliko? Še sama ne vem. Kolikor bom pač potrebovala. Vsekakor računaj na to, da me še nekaj časa ne bo nazaj. Vem, kaj me boš vprašala. Se hecaš? Si padla na glavo? Se ti je povsem zmešalo, skegljalo, skisalo? Zna biti. A kaj, ko čutim, da je to, kar počnem, prav. To čutim tako živo in pristno, kot nisem čutila še nikoli. Čutim, da je čas za spremembe.

Za preobrat v tem mojem lajfu. Lajfu, ki navzven deluje popolno, v resnici pa je eno samo veliko razsulo. No, je takšno bilo do tega trenutka. Do trenutka, ki je vzel sapo, me soočil s seboj in me postavil na pot, po kateri bom krenila. In kaj se je zgodilo tvoji Stelli? Trgalo se mi je že pred Turčijo. Vem, da tega ni bilo mogoče videti, konec koncev sem zaradi službe in odnosov to skrbno skrivala. Sama veš, da je biznis, v katerem delava, v resnici ena sama klavnica, in če ne paziš, se hitro znajdeš v težavah. Zato sem tudi jaz igrala po pravilih ubij ali bodi ubit. In to je šlo, dokler je pač šlo. No, zame je šlo do teh počitnic.

Do Turčije. Uf, še dobro, da Mare ni šel z menoj. Če bi šel, bi se ukvarjala z njim, življenje pa bi prav lahko švignilo mimo mene. Zaradi še ene bedne veze, ki si tega imena niti ni zaslužila. No, v Turčiji sem dan dva uživala v hotelu, potem pa me je ves tisti luksuz začel tako močno dušiti, da sem mislila, da se mi bo zmešalo. Res, nisem več zdržala za trendovskimi, a nemimi zidovi, zato sem šla ven, v naravo. Na noge sem dala tekaške copate, tiste ta hude, ki si mi jih dala za rojstni dan, in sem šla. In bilo je krasno, dokler nisem na res čednem koščku obale, v razburkanem morju, videla prevrnjen čoln. Ob njem so bili ljudje, ki so se utapljali.

V hipu sem skočila v ogromne valove in jim odšla na pomoč. Ko sem prišla do njih, sem zgrabila Saro, štiri leta staro deklico in z njo hotela odplavati na obalo. A morje je imelo z menoj drugačne namene. Skupaj z deklico naju je brez milosti zabrisalo v strme stene. Kazalo je, da bo z nama konec. In to bi se res zgodilo, če ne bi od nekod na pomoč prihitela obalna straža in naju v zadnjem trenutku rešila. Sara je bila edina izmed potnikov, ki je preživela brodolom. In kaj je bila fora tega brodoloma? To je bil čoln, ki je prevažal begunce. V zadnjem času je na tem delu turške obale to baje običajen pojav. Nesrečnike za drag denar posadijo v prastare lupine in jih usmerijo proti Grčiji.

Na čolne, kjer je prostora za 50 ljudi, jih naložijo tudi 100 in več. Čolne poganja kakšen star motor, ki praviloma crkne in ljudje ostanejo prepuščeni sami sebi. To se je zgodilo tudi nesrečnikom, na katere sem naletela jaz. Vem, da sem tvegala življenje, a stara moja, v tistem trenutku me ne ni mogel ustaviti nihče. In ja, imela sem noro srečo, da je mimo prišla ladja obalne straže. Ter da so jo ljudje usmerili k nama. Kar nekaj spretnosti, znanja in sreče je bilo potrebno, da so naju rešili iz vode. No, k sreči se je vse skupaj srečno končalo. Mene so baje morali malce oklofutati, da sem prišla k sebi, Sara pa je bila v šoku.

Morje je pogoltnilo njeno mamo, očeta in brata. Si moraš misliti, da so jim pred potjo, na obali, prodali stare rešilne jopiče, ki so v ključnem trenutku zatajili? V pristanišču sem prišla k sebi in takoj sem začela spraševati, kaj se je zgodilo. Odgovori, ki sem jih dobila, so me razjezili. V ta del Turčije prihajajo ljudje, ki jih je vojna pregnala z njihovih domov. In zaradi tega se tukaj nikomur ne smilijo. Si moraš misliti? Ljudje imajo za seboj na stotine kilometrov prehojene poti, porušili so jim domove in vse imetje imajo spravljeno v le eno torbo. In tukaj jih ne vidijo kot nekoga, ki potrebuje pomoč, ampak kot poslovno priložnost. Za bruhat. Ok, tudi midve prihajava iz precej krutega poslovnega sveta, kjer se hecamo, si nagajamo in včasih zatežimo. Toda tukaj, tukaj gre zares. Govoriva o človeških življenjih in tukaj, vsaj zame, ni heca.

Ljudem za izjemno drag denar prodajajo pot čez morje. Če bi hotela v Grčijo jaz kot turistka, bi me to stalo 40 evrov. Če si begunec plačaš 1000 evrov in več. Če si v pizdi, je vse nekajkrat dražje. Voda, hrana, rešilni jopiči. In še to ti dajo pokvarjeno. Človeško življenje ima tukaj svojo ceno, a v resnici nobene vrednosti. In trgovina z ljudmi se tukaj dogaja vsak dan. Kot proizvodnja. Ljudje pridejo, tihotapci jih ob tihi podpori države za drag denar natlačijo na čolne in gremo. Dokler pač gre.

Če sploh gre. Tudi če jih zajame nevihta, tudi če se pokvari motor. Če vprašaš mene, je to velika svinjarija, na katero vsak posameznik odreagira, kot lahko. Moj načrt je naslednji. Ko sem odgovorne vprašala, kaj bodo s štiriletno deklico, ki sem ji rešila življenje, so skomignili z rameni. In od tistega trenutka se ne ločim od nje.

Revica je v besnečem morju izgubila svojo družino. No, jaz je ne bom zapustila. Ostala bom ob njej, dokler se zadeve ne uredijo. In če modeli ne bodo imeli neke konkretne rešitve, bom zadeve vzela v svoje roke. Saj me poznaš … in … ja in upam, da sediš. Če ne bo šlo drugače, jo bom posvojila in pripeljala k nam, v Slovenijo. In če to ne bo šlo, bom tukaj poskušala najti način, da pomagam njej in njej podobnim. Žal ni edina, ki je na tej poti ostala sama. Ranljiva. Občutljiva. Zaznamovana. In zakaj sem se tako odločila?

Ker, kot sem napisala, čutim in vem, da je to prav. Enkrat se mi je že zgodilo, da nisem mogla rešiti in pomagati tistim, ki bi jih morala. Zdaj sem dobila drugo priložnost. To bom izkoristila, kot je prav. Bom že našla način. Vem, da me boš zdaj vprašala, kaj pa služba in napredovanje. Želiš iskren odgovor? Briga me! Naj se na to temo zgodi, kar se pač mora.

Tu imam opravka s stvarmi, ki resnično štejejo. S stiskami, ki režejo ostro kot britev. Z žalostjo, ki stiska močneje kot hlad zimskega jutra. Z obupom, ki odmeva glasneje kot upanje. In ko sva ravno pri obupu, prvič v življenju čutim, da utegne imeti moje početje nek smisel. Da znam za seboj pustiti malce globljo sled. Tako, na katero utegnem biti na stara leta ponosna. Toliko za zdaj. Bodi lepo, pozdravi tvoje in napiši mi kakšno vrstico. Tvoja, Stella M P.S.: Srečna Stella M kot že dolgo časa ne. Hm, v resnici, srečna kot še nikoli.

KONEC