Metod je med zaklepanjem težkih vrat zidanice izgubil tla pod nogami. Vznak je telebnil v blato, medtem ko je neuspešno grabil po zraku, da bi se ujel za rjasti ključ, moleč iz rahlo črvivega lesa. Ječe se je skušal pobrati, a neuspešno, saj ni imel dovolj moči v rokah, po katerih se je trenutno pretakala visokovoltažna mešanica redke krvi in nežveplanega vina, pošteno začinjena z domačo šmarnico, to starodavno sovražnico človeškega vida. Ščip, ki se je polno režal z neba, je zakrila senca. Metod je skozi delirične naočnike zagledal obris temne postave, ki mu podaja roko, da bi lažje vstal. Hvaležno je sprejel ponujeno okončino, čeprav jo je zaradi meglenega pogleda in splošnih težav s koordinacijo udov uspešno zgrabil šele v tretje.

Neznanec ga je z lahkoto potegnil kvišku, kot bi bil peresce, ne pa krepak podeželski možakar, ki že od birme naprej ni nikdar tehtal manj kot cent. “Hvala,” je počasi zamomljal, kot bi sleherno črko prebiral z lista, ki ga je popisal zdravnik splošne prakse. Pogled je skušal osredotočiti na obraz dobrega samaritana, ki ga je povlekel iz blata, toda zaradi neznančevega širokokrajčnega klobuka se je obličje skrivalo v senci. Zato je oči raje uperil v vrata, ki so napol priprta mamila nazaj v kraljestvo opojnih kapelj in kiselkastega vonja s solitrom prekritih sten. Okorno jih je odprl do konca in se obrnil proti senčnemu dobrotniku. Majavo je pomignil z roko proti notranjosti in vprašal: “Bi kapljico?” “Rade volje,” je dejal neznanec in sledil Metodu v zidanico.

***

Navček je tiho zvonil v sobotno jutro. Meglice so se sukale po gričih in se prepletale z zelenimi trtami, ki so se šibile pod zrelimi, sočnimi grozdnimi jagodami. Kolona, ki se je vila iz cerkvice proti pokopališču, je v črnini žebrala rožni venec. Čeprav je bila krsta, ki so jo na ramenih nosili gasilski starešine, zaprta, se je vsem pogrebcem v mislih jasno risala mrtva podoba rajnika. Nekateri so ga videli sami, drugi so si po pripovedovanju očividcev v domišljiji narisali še hujšo sliko. Benedikova Lojza, kruljava in napol brljava triindevetdesetletnica, je med krevsanjem proti odprtemu grobu glasno vpila.

Z Metodom ni bila v žlahti, toda za videz pokojnika je izvedela kot peta v verigi pretiravanja in si je v starikavem umu (ki je pred nekaj leti za stalnega podnajemnika pod streho vzel prijaznega in mirnega gospodiča Alzheimerja, ki se je v tistih časih še predstavljal kot blagorodna gospica de Menca) predstavljala, da k večnemu počitku nesejo samega satana, kar ni dalo miru njeni pobožni duši. Ko so namreč Metoda pred tremi dnevi našli v zidanici, je bilo njegovo truplo povsem presušeno. Ležalo je na tleh med sodi kakor suho steblo trte, ki ga je vinogradnik odrezal in namenil za ogenj. Nekdaj mesnata lica so bila upadla, kot bi ga pestila sušica, edino gomoljast nos je še vedno rdeče in zrelo žarel iz hladne bledikavosti smrti. Vaščani so si v pogrebnem sprevodu šepetali, da je posredi coprnija.

Da je njegova žena, Gabrijela, ta revica nerodna, le kdaj ji bo končno uspelo iti v klet, ne da bi ji spodrsnilo na stopnicah, sumila, da se Metod skrivaj peča s kovačevo Jedrt. Da je zagotovo plačala goldinar semnjarski prerokovalki, ki je z vozom skozi vas prišla pred dvema tednoma, ko so obhajali god farnega zavetnika, in da je ta nadenj priklicala prekletstvo. Spet drugi so se zaklinjali, da je smrt kazen za izdano tovarištvo med veliko vojno, ko je Metod na fronti pustil umreti sosedovega Josipa, s katerim sta skupaj nosila uniformo cesarske Avstrije. Zaradi tega naj bi Metod tudi zapadel v alkohol, četudi javno ni nikdar priznal, da je odklonil pomoč ranjenemu soborcu. Benedikova Lojzka je razmišljala, da je svojim trem mačkam zjutraj pozabila dati seno. Ob rezki plehnatosti Tišine z druge strani cvingerja so na rakev priletele prve grude prsti, družno z njimi pa so po lesu zaškrebljale dežne kaplje. Nebo se je očitno odločilo žalovati za pokojnikom, zato so pogrebci sklenili, da Metod njih ne potrebuje več in so odhiteli v vaško gostilno.

***

Ura v zvoniku je odbila polnoč. Urban je majavo kolovratil proti domu. Metodova sedmina je bila več kot uspešna, je pomislil, ko si je k ustom ponesel napol prazno steklenico. Z užitkom jo je nagnil. Nakresali so se ga, kot se je spodobilo v spomin težkega pijanca. Pa še Metodovi vdovi je ukradel poljub, ki je v prihodnosti obetal še marsikaj. Urban je Gabrijelo rad pogledal že, ko sta bila še mlada. Zdaj, po Metodovi smrti, je sklenil poskusiti srečo. Ko je Gabriela odšla v špajzo po novo suho salamo, se je odkradel za njo. V polmraku jo je pritisnil ob steno, se ji zagledal globoko v oči in ji pritisnil slinast poljub na razpokane ustnice. “Kaj pa delaš, bedak?” ga je vprašala. “Kušnil sem te,” se je glasil iskren odgovor Urbana. “To vem, ti šment ferdaman,” mu je kanček jezno zabrusila nazaj. “Ne zdaj, ti tepec. Polno hišo gostov imam. Lahko pa se domeniva za kdaj drugič.” To rekši ga je igrivo udarila s suho salamo in ga napodila iz špajze.

Jutri jo bo spet obiskal, je sklenil. Za prmej, da jo bo. Znova je nagnil steklenico. Ampak pod mrak, da ne bodo ljudje govorili. Pred njim se je nekaj zasvetilo. V temi je lebdela orjaška rdeča kresnica, žareča kakor oglje. Zaradi alkoholne omamljenosti ga prizor ni prestrašil, temveč mu je želel priti do dna. Le kaj je ta žival? Korak, dva, trije in bil je le še meter proč. Izostril je pogled in zakričal. Rdeča kresnica je bil Metodov nos, iznad katerega so v Urbana bolščale krvavo podplute oči. Mrtvi prijatelj je iztegnil roko, ga povlekel k sebi, se mu zagrizel v vrat in lokal s hlastnimi požirki. Urban je čutil, kako ga skupaj s krvjo zapuščajo tudi moči, za konec pa mu je s čipkastim robcem v slovo pomahala še zavest.

***

“To je že tretja takšna smrt. In to manj kot v enem mesecu,” je dejal žandar Anton, ki se je sklanjal nad truplo z razmesarjenim grlom, otrplo razkrečeno za skednjem poleg gostilne, kamor je v poslednjih trenutkih svojega življenja odšel odtočit odvečno količino iz mehurja. V prid tej teoriji je pričal mlahav ud, ki mu je molel iz odpetih hlač. “Najprej Urban, nato Friderik in zdaj Egidij. Vsi trije ob času smrti pijani kot mavre, toda umrli so nasilne smrti. Nihče se ne more tako napiti, da bi se spotaknil in si iz vrata naredil tole,” je rekel in pokazal na Egidijev razcveteli golt. “Našel ga je Urh, kovačev vajenec,” je dejal žandar Matija. “Iz oštarije je planil, brž ko je zaslišal krik. Prisega, da je videl, kako se od trupla oddaljuje temna postava. Imela naj bi rdeč nos, ki je žarel, kot bi bil iz razbeljenega železa.

Ko sem poba izprašal, se mi je zdel dokaj trezen, vendar je možno, da se je streznil zaradi šoka, ko je zagledal iznakaženo truplo.” “Rdeč žareč nos, kaj?” je dejal Albert, ki je gojil zdravo merico vraževerja, kakor se na podeželju spodobi. “Se spomniš trupla iz zidanice?”

***

Potem ko sta pogrebnika izkopala šest čevljev globoko jamo za Egidija, sta pod budnim nadzorom dveh parov žandarskih oči lopate zasadila v mesec dni staro gomilo. Izpod nje se je počasi prikazala krsta. Ko so jo odprli, je iz nje bušknil smrad po kislem vinu. Metodovo truplo ni bilo več uvenelo kot tedaj, ko so ga zagrebli, marveč se je znova bohotilo v svojem starem obsegu in kar kipelo čez robove rakve. Nos mu je rdeče žarel, usta pa so mu obrobljali zasušeni madeži krvi, temni kot oblaki, ki so se zgrinjali čez nebo. “Sam peklenšček je na delu,” je dahnil Matija in si prislužil vzdušen dramatični poudarek oddaljenega groma.

“Peklenšček je mogoče imel prste vmes,” je pripomnil Albert, “toda to, kar vidiš, je šolski primer krvosesa. Vampirja. Štrigona, kot jim pravijo v Istri.” Iz torbe, ki mu je visela čez ramo, je potegnil kolec in leseno kladivo. “Glog,” je poznavalsko pojasnil. Količek je pristavil k mrtvečevim grudim in dejal: “Ne glejte, če imate slab želodec.” Stran ni pogledal nihče. A tudi če bi, ne bi zamudil ničesar. Albert je zabil glogov kol v krvosesove prsi. Tja se je zaril s čmokotom in občepel v njih. Zavladala je grobna tišina.

Nebo je prerezal blisk in vsi prisotni so zadržali sapo, dokler ni zagrmelo. Nato je starejši pogrebec prasnil v krohot. Skočil je v jamo in Alberta napodil iz nje: “Truplo se je napihnilo, kar se v zemlji rado zgodi, preden začne trohneti. Zasujmo ga, preden pridejo pogrebci iz cerkve. Potrebovali nas bodo pri grobu. Jernej, podaj mi pokrov rakve!” Vajenec ga je ubogal. Prijel je pokrov krste, da bi ga podal v grob, ko so se z neba vsule debele kaplje. Padale so na zabuhlega Metoda, in kjerkoli je voda obliznila pokojnika, je njegovo meso zacvrčalo, kot bi ga polil s kislino. Pogrebnik je zakričal in se jel preplašeno kobacati iz jame. Jernej mu je ponudil roko in ga med peklenskim skržetanjem potegnil ven. Četverica je zviška opazovala truplo plahneti, dokler ni v krsti med uparjeno meglico ostal samo še žareč nos. Ta je še zadnjič medlo zažarel in se razsul v pepel. Veter je zavel še močneje, dvignil rdečkast prah v zrak in ga med parajočimi strelami raztresel po vinogradih.

KONEC