So brž pridrvili se črni oblaki, zasliši na nebu se strašno gromenje, zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov derečih šumenje, pričjóčim po koncu so vstali lasje – oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!
»Pa kakšno zagamano sranje je to, za vraga?!?!« je brbotajoče zarjul povodni mož, ko mu je sicer zelenkasti obraz prekrila zaripla rdečica. Togotno je zmečkal stran iz Kranjske čbelice, s katere je prebral pričujoče verze, in jo zabrisal čez sobo. Dejstvu, da se je dotični napad besa dogajal nekje v globinah Save, je bilo pripisati krivdo za dokaj nenavdušujoč zaključek meta, saj je papirnata kepa letela naravnost le slab laket, nato pa počasi zibaje potonila na dno. »Pa daj no, Vinko, ne razburjaj se, lepo te prosim,« ga je jel miriti prijatelj.
»Pomisli na svoje srce. Če bi vedel, da te bo tako vrglo iz tira, bi ti ne bil prinesel v branje te potopline, ki jo je rečni tok priplaknil na moj prag.« »I, kaj me ne bi raztogotilo, če pa piše o meni, kot da sem navaden babjek, ki ne vidi dlje od naslednje kikle.« Škrge so mu vznemirjeno plapolale kakor nozdrvi vranca v galopu, ko je iskal potrditev pri mladem kolegu. »Dobro me poznaš, Korl, in veš, da nisem takšen. Mar ni tako?« »Tako je, Vinko, tako,« je prikimaval luskinasti spak in se živčno presedal na z algami preraščenem stolu. Le kako bi mogel vedeti, da si bo Vinko ta košček človeške pisarije vzel tako k srcu. Sam se je ob branju pošteno nasmejal, njegovemu prijatelju pa je odneslo pokrovko, preden je prišel do konca poeme.
»Svet se je zarotil proti meni,« je Vinko bentil dalje. »Mnogo reči sem postoril za časa svojih najboljših dni, a so vse ostale nezapisane. Potem se pa enkrat samkrat mukoma strpam v človeške cunje, da bi si privoščil kanček nedolžne zabave, in kam me to pripelje? V zobe nekega peropraska, ki je bil zagledan v deklino, s katero sem se zavrtel v rečnih valovih. In zdaj me bodo vsi poznali kot nenasitnega pohotneža. S čim sem se zameril mogočnemu Cthulhuju, da me tako tepe?« V kotičkih ust se mu je začela nabirati bela pena.
»Poglej na primer Grendlovo ta staro. Kaj je v življenju naredila ona? Vsa svoja leta je preživela za štedilnikom. Najbolj junaška stvar, ki jo je kdaj storila, je bila, da je jedla hrano, ki se ji je zažgala. Potem pa Beowulf ubije njenega dragega Grendelčka, ki je bil mimogrede navadna pijandura, in babura se ga od žalosti natolče kot mavra ter se odloči, da to pa že ne gre. Vsa togotna odfurija do Beowulfa, da bi se maščevala za smrt svojega pamža, a na koncu Beowulf ubije še njo. Zdaj pa mi povej, se je svet spominja kot slabe gospodinje, ki ga je rada dala na zob, ali kot dobre matere, ki ni pustila, da bi pogin njenega razvajenega ljubljenega edinca ostal nemaščevan?« »No, drugo, kakopak,« se je strinjal Korl, ki so mu bili Grendlovi pijanski izpadi dobro znani. »Vidiš!« se je pridušal Vinko. Luske na rokah in hrbtu so se mu nevarno ježile. »Saj res,« je brž vskočil Korl.
»Nekaj sem te želel še pobarati, vendar te rotim, da se ne razburjaš preveč. V pesmi sem prebral, da naj bi ji bilo ime Urška. Kaj ni imela drugega imena? Se motim, ali me moj spomin počasi zapušča?« »S tvojim spominom ni nič narobe,« je odvrnil Vinko. Žila na čelu mu je divje utripala. »Zalika je bila. Očitno se je prekleti škrabar odločil spremeniti njeno ime, da bi jo obvaroval klevetanja. Kaj pa jaz? Zakaj ni napisal, da jo je ugrabil, ne vem, recimo vedomec? Mar jaz resnično nič ne šte – e – e – eeeeaaaaa …« Vinko se je z desno plavutjo zagrabil za levo roko in se spačil od bolečin. »Ljubi Cthulhu, kaj je s tabo?« Korl je zaplaval k Vinku, ga zgrabil za rame in zatresel. »Reci kaj!« Toda bilo je prepozno.
Šibko srce je izdalo telo, ki je nekoč mogočno plavalo skozi rečne valove. Iz njegovih ust in škrg je prilebdelo še nekaj drobnih zračnih mehurčkov, ki so se razblinili skupaj z njegovim življenjem. Korl je v naročju držal mlahavo telo, ki je nežno plapolalo v počasnem rečnem toku, ki je vel skozi pokojnikovo stanovanje. Stisnil je plavut v pest in z njo zamahnil proti nedoločljivi točki nad gladino. »Tole mi boš poplačal, ti, ti, gladkokožni pesniček! Vinko je bil moj edini prijatelj. Zdaj sem v Savi sam. Nikogar več nimam, da bi ž njim preživljal zimske urice ob lahkotnem klepetu. Dobil boš svoje!« je v nemo reko najprej izvpil svoj bes, nato pa ga za prvo silo utopil v vsebini steklenice žganja, ki je stala na mizi. *** Oj, Savica, nisi več devica! Si prasica, ki na široko šči.
»Hehehe, kaj porečeš na tole, Matija? Špasna, kaj?« se je rahlo nabrgljano zarežal okrogloličnež. Natočil si je vina v čašo in jo na dušek izpil. »Daj no, France,« mu je nejevoljno odvrnil Matija. »Kolikokrat naj ti še rečem, da pusti tako pritlehno in obsceno verziranje Knoblu in Koseskemu. Ti si nad njima.« »Ah, daj no daj, prijatelj,« mu je oporekal pesnik. »Čemu si človek od časa do časa ne bi smel privoščiti sprehoda po bolj ljudskih poteh? Veš kolikokrat so mi podobne kvante plačale zapitek?« »Vem France, vem. Tega nikdar ne pozabiš omeniti.«
Prodniki so ga začeli žuliti, zato se je presedel. »Ampak –« »Nič ampak. Ne bodi tako zategnjen. Privošči si kakšno čašo in se sprosti.« »Ne kanim se sprostiti, dokler se enkrat dokončno ne pogovoriva o tvojem pesnenju. Talent imaš, France, in to neznanski. Kot bi bil poslan z neba našemu narodu, da nas blagosloviš s poezijo, kot je še nismo imeli prilike slišati v rodnem jeziku. Ti pa ta talent zapijaš v razvratnih špelunkah, namesto da bi pel blagozvočno hvalnico lepoti.« »No, no, Matija, zdaj pa klobasaš.« Zvrnil je še eno čašo. »Nič ne klobasam. Vzemi za primer Savico. Zakaj bi jo omenjal v nekem krčmarskem verzu, če bi lahko v njeno prelestno okolico postavil daljšo in bolj vzvišeno pesnitev.«
»Že prav, že prav.« je rahlo razdraženo rekel France. »Najbolje bo, da si ohladiva razgrete misli. Sonce mi bije v glavo, pa tudi vino mi je že dodobra stopilo vanjo. Pojdiva se namočit v Savo, debato o mojih stvaritvah pa pustiva za hladnejše večerne urice.« *** Na dnu tolmuna v bližini rečnega brega, na katerem je potekala burna razprava o prihodnosti slovenske poezije, je čepel Korl in vlekel pogovor na ušesa. Končno si mi prišel v pest, je pomislil. Meseci in meseci iskanja, prihuljenega plavanja v plitvinah, brodenja med trsjem in redkih trenutkov, ko si je upal ponoči po Ljubljanici priplavati v središče Ljubljane, kljub strahu, da bi ga slučajno opazili, so obrodili sad. Preklemanski pisun, ki je zakrivil smrt njegovega najboljšega in obenem edinega prijatelja, bo stotero poplačal za Korlovo izgubo. Kri mu je hitreje stekla po žilah, čutil je pospešeno bitje srca in vid mu je zameglil slepi bes, združen z neustavljivo željo po maščevanju.
Gibko se je pognal proti plavalcu, ki se mu je bližal, ga zagrabil za noge in potegnil pod vodo tako hitro, da žrtev od presenečenja ni imela časa niti zavpiti. Z levo plavutjo ga je zgrabil prek ust in se dvignil na površje le toliko, da je z desnico na breg zalučal kepo papirja. Brž za tem se je znova potopil in skupaj z omamljenim plavalcem odplaval proti svojemu podvodnemu stanu. V mislih je premleval načrte za maščevanje, izpopolnjene do najmanjše podrobnosti. *** »Aaaaaaahhhhh,« je zadovoljno zagodel France. »Stari ljudje pravijo: s polnim mehurjem in želodcem ni zdravo hoditi v vodo.« Obrnil se je vstran od drevesa in se odpravil proti vodi. S pogledom je iskal prijatelja, ki ga ni bilo opaziti. »Matija!« je zaklical. »Maaa-tiiii-jaaaaa!« Odgovora ni bilo.
»Skrivalnice bi se šel, kaj, ti veliki otrok. Meni pa očitaš zabavljive verze. Kar skrivaj se, sape ne boš več mogel dolgo držati in boš pokukal iz vode.« Ko je še nekaj časa stal na bregu, o prijatelju pa ni bilo ne duha ne sluha, ga je počasi zaskrbelo in se je odločil odpraviti za njim v vodo. Tedaj je čisto ob reki zagledal zmečkan kos papirja. Pobral ga je in razgrnil. Na njem je bilo z okorno pisavo zapisano:
Vrtinec so vidli čolnarji dereč; Prešerna pa videl nobeden ni več.
KONEC
