Smiselnost v nesmiselnosti kramljanja

Tudi vi ste že zavijali z očmi, kadar ste bili del povsem običajnega pogovora, v katerem je vaš sogovornik na široko razgrnil temo o doma pripravljeni lazanji, za katero se vam je zdelo, da se nikoli ne bo končala. Ali pa je debata tekla o vrsti pasje hrane, kumulusih, kaloričnem nivoju oreščkov ali čemerkoli podobno trivialnem in ubijajoče dolgočasnem. Karkoli je že bilo, takrat ste si želeli, da bi se instantno prežarčili nekam drugam, vedoč, da vam nihče ne bo povrnil teh utrujajoče razvlečenih minut, ki zagotovo ne bodo pripomogle k reševanju planeta.

Zakaj nihče recimo ne kramlja o tem, da po naši orbiti kroži za nekaj za 128 milijonov ton nedelujočih satelitov? Ali pa o hitrem izginjanju biodiverzitete ter rapidnem krčenju gozdov. Razlog je s psihološkega vidika sila preprost. Želimo se povezovati preko pozitivnih zgodb. Zato gre lahkotne pogovore o vrsti pasje hrane (v kolikor sogovornik ne začne kompulzivno naštevati porekla vsake sestavine) jemati malce bolj s srcem.

Številne študije so večkrat potrdile, da npr. neobvezno čebljanje vodi do hitrejšega okrevanja bolnikov. Kramljanje ima tudi blagodejne psihološke učinke: osredotoči nas na tukaj in zdaj, z lahkotnim verbalnim drncem pa uspemo misli preusmeriti tudi navzven – kar je naravnost osvobajajoče za vse, ki se neprestano urimo v notranjih dialogih.

Empatija kot lepilo

Empatija je tista hecna sposobnost človeka in živali, ki nam omogoča, da delimo enako čustveno stanje z nekom drugim, pa naj bo to dolgoletni prijatelj ali pa le glavni igralec na velikem platnu, ki nam z zaigranimi čustvi izvabi solze. Empatija je zato najbolj čutna oblika komunikacije, ki tvori nevidne koridorje med vami in bližnjimi. Ti vodijo v neko skupno emocionalno razsežnost, posledično pa v skorajda blažen občutek, da na svetu vendarle niste sami.

Prekomerno empatični ljudje lahko občutijo tudi negativne posledice vživljanja v situacije drugih, saj jih čustva do drugih včasih tudi povsem ohromijo. Zato tisti malo bolj dovzetni pogosteje izpuščajo družabne aktivnosti, saj zaradi čustvenih stanj drugih doživljajo pravi emocionalni lunapark. Smešno, a obenem le opomin, da smo ljudje res kompleksna bitja. Čeprav se radi družimo, se ob prvem resnem čustvenemu prebitku hitro povlečemo vase, kjer potem procesiramo vse, kar smo si nabrali v okolici. Čistega individualizma ni. Vsi smo na nek način opredeljeni z vezmi, ki jih imamo z drugimi. Smo po večini to, kar so ljudje, s katerimi se družimo.

Ideje, večje od posameznika

Tretje področje, zaradi katerega ljudje pogosto stikamo skupaj glave, so ideje. Slednje že po definiciji presegajo nečimrno naravo lastnega ega. Večje so, manjša je verjetnost, da jih bo posameznik lahko uresničil sam. In ker ideje bivajo v višjih sferah kot lastna sebičnost, imajo običajno pozitivne učinke na družbo (v kolikor seveda prostovoljno ne sodelujete pri katerikoli obliki organiziranega kriminala).

Zato ljudje gradimo ceste, mostove, bolnišnice in nogometne stadione. Tu sodelujemo bodisi aktivno, bodisi pasivno, a vedno kolektivno. Verjemite, največja odkritja nikoli niso v domeni posameznika. Tako kot tekme v svetovnem nogometnem pokalu ne more dobiti samo en igralec, tudi električnega avtomobila ne sestavi samo en inženir. Delo na projektih, ki presegajo individualne napore, nas pravzaprav združuje in pri velikih projektih vklopimo kolektivno miselnost. Zato je ideja, da noben človek ni otok popolnoma sam zase, v bistvu osvobajajoča.

Naslovna fotografija: Profimedia