Čips je zdaj, 15 let pozneje, zamenjal cekar piva, 30-centimetrski zaslon je zrasel na 60 centinov in v dnevni sobi prijatelja je poleg nas zdaj sedela še moja žena. A v tistem bistvu se je zgodovina vsekakor ponovila, ko smo ponovno vsi sedeli v isti sobi in skupaj na svojih zaslonih pritisnili na rdečo-rumeno tipko Enter World in vstopili v svet, ki ga nismo videli že več kot desetletje. Kakšna je bila izkušnja?

Nostalgija nas je usekala po glavi

Ko se odpre osnovni meni igre World of Warcraft: Classic (enostavneje le Klasika), ponovno oživljenje čisto prve nastavitve mega uspešne spletne igre World of Warcraft, ki je v originalu izšla konec leta 2004, te v ušesa najprej udari prepoznavna melodija: TRRRRam tararam taram … (oboževalci WoW-a boste tole zagotovo znali pravilno zažvrgoleti). In ta sproži spomine, ki vsakogar, ki je takrat v tej igri pustil pretežni del budnega stanja, v trenutku popelje na zelene travnike Elwynna in prostrane stepe kalimdorske stepe.

Zame in za moje kolege je bila pred 15 let izkušnja igranja igre World of Warcraft vsekakor edinstvena. Kot 11 let star pobec sem tistikrat že približno razumel, kaj se dogaja, še pa sta bila v meni otroška naivnost in navdušenost, zato se seveda do vsebine še nisem znal kritično opredeliti. Ta občutek otroške brezskrbnosti in navdušenja se je ta dan vrnil, ko pa sem ga podkrepil še s polnim vrčkom piva, je bil končno čas, da se podamo na novo-staro avanturo po opustošenih gozdičkih v Tirisfal Glades (ja, začeli smo kot Hordaki, sam pa sem potem hitro presedlal na Alianso).

Forgefoot
V Klasiki se počasi daleč pride ... sploh, če imaš škrata s kratkimi nogami.

Kako je bilo v resnici?

Če nostalgijo in evforijo potisnemo na stran, je bila izkušnja Klasike nadvse podobna originalni igri (to zdaj ljudje imenujejo Vanilla, torej Vanilja). Za vstop na strežnik smo morali počakati nekaj minut, vendar smo zaradi pričakovanih večurnih čakanj na popularnejših strežnikih izbrali tistega z nizko populacijo. Grafike, ki so jih od današnje iteracije seveda reducirali na stanje iz leta 2004, so primerno starikave, animacije pa poznano okorne, a to nikakor ne odvrne od užitka v igri. Spomni, da je bil WoW že pred 15 leti v bistvu daleč pred svojim časom, saj so bili tisti drugi, ključni razlogi, da smo igro oboževali (odzivnost, vpetost v okolje, raziskovanje) prisotni že od začetkov.

Klasika
Tale čudoviti rumeni oklep nas čaka v drugi fazi Klasike, ko se bo vsebini pridružil sistem za zbiranje Honor točk in PvP rankov.

Nas pa je nekoliko odvrnila truma novih igralcev, ki je na dan izida ravno tako hlastala po občutkih nostalgije. Poleg nas štirih je tako po začetni vasici Forsakenov skakljajo še vsaj 500 drugih ljudi, vsi seveda v opravljanju istih nalog. Da smo sploh lahko usekali sovraga, ki je imel na sebi zadeve, potrebne za končanje naloge, smo morali frenetično udrihati po tipkovnicah. Ko nam je kočno uspelo ujeti zlobca, pa smo ugotovili, da jih moramo za dejansko končanje naloge tako ali tako ujeti še štirikrat toliko, saj je moral vsak od nas v vasico prinesti po sedem netopirskih kril. Tako se je izvršil genocid netopirjev, ki nas je zamotil za celo uro. Po eni uri torej še niti nismo zares začeli. S premori smo potem igrali skoraj cel dan, seanso pa dejansko zaključili šele okoli polnoči, ko smo like končno le zgradili do desetega nivoja in s tem do prve talent točke. Po vsem tem mi je bilo jasno le to, da v Klasiki uživam veliko bolj kot pa v moderni različici taiste igre.

Ragnaros
Medtem, ko večina še s težavo spravlja prve like do nivoja 60, je podivjani ceh APES fental Ragnarosa, trenutno naj-šefa igre, že peti dan po izidu Klasike.

Moderni vs. klasični WoW

Ah, debata, ki se zdaj vije na vseh forumih WoW: Classic vs. Retail. Staro proti novemu. Na prvi pogled ne morem mimo dejstva, da je Klasika preprosto grša, počasnejša in sistemsko slabše zasnovana igra. Vse to je sicer samoumevno, če se pogovarjamo o 15 let stari igri, a to ni bistveno, če kolikor v igri dejansko uživaš. Če te potegne in ne spusti. V Klasiki se vračajo neprijetni opravki, ki so jih iz modernega različice zaradi 'nepotrebnosti' in 'kakovosti življenja' odstranili: recimo kupovanje puščic, da lahko kot lovec streljaš z lokom, ali pa, ko moraš kot Warlock za klicanje demonov najprej opraviti dolgo zaporedje nalog, z vsemi poklici pa se je treba vsak drugi nivo sprehoditi do mesta, kjer te čaka trener, da te nauči novih sposobnosti (za denar, ki ga nimaš). A ne glede na to, da ta opravila tehnično le podaljšujejo čas igranja, sem v njih užival, ker svet naredijo bolj živ (in celo življenjski), pristop do igre manj arkaden.

Onyxia
Pazite na globoki izdih ognjenega značaja ...

Zdi se mi, da v Klasiki lahko spoznamo najpomembnejši lik celotne franšize: sam svet. Trenerji za vsak poklic so tu z razlogom, prodajalci puščic in izstrelkov so pomembni, ker jih resnično potrebujemo, in če želimo nekaj v igri imeti, se moramo za to potruditi. Ker se moramo v Klasiki dejansko potruditi, da napredujemo, imamo občutek, da ta virtualni svet ponovno nekaj pomeni. V modernem WoW-u je večina neigranih likov (NPC-jev) nepomembnih, so bolj kot okrasna praprot. Na vse konce sveta se lahko instantno teleportiramo ali pa skočimo na letečega konjička in letimo visoko nad svetom in vsakršno nevarnostjo, pri tem pa se ognemo vsaki interakciji in ne vidimo skorajda nič od sveta vojskovanja.

Z žalostjo v očeh in pekočim občutkom v moji denarnici moram reči, da se končno spet veselim vstopiti v Azeroth, se sprehoditi po njenih planjavah in umreti v napadu spregledane patrulje murlocov. V nasprotju od modernega WoW-a pa ne bom imel slabe vesti, če mi kakšen dan ne bo uspelo igrati. Svet me bo počakal in me sprejel z odprtimi rokami, brez seznama opravil, ki sem jih zamudil v zadnjem tednu. Če želite prijetno, počasno raziskovanje, kjer si zgodbo ustvarjate sami in se vam lahko nenapovedano pripetijo najbolj nepričakovane dogodivščine, potem predlagam, da vskočite v Klasike. Ampak previdno, močnejše droge skorajda ne poznamo.

Slikovni material je last podjetja Blizzard Entertainment, Inc.