Tadej Golob je Slovencem dal lik kriminalističnega inšpektorja Tarase Birse, ki je nemudoma postal ljubljenec napetih knjižnih zgodb. Po izjemni uspešnici Jezero in odlično sprejeti drugi nastavitvi Leninov park je novembra Tadej Golob spisal še tretjo kriminalko v seriji primerov Tarasa Birse z naslovom Dolina rož. Pisatelj, ki ima na zalogi še precej idej, pa je na veselje vseh že objavil novico, da se kmalu loti četrte. Vmes, ko še beremo tretjo knjigo in nestrpno čakamo na četrto, pa 22. decembra na televizijske zaslone prihaja tudi kriminalna TV-serija, posneta po njegovem kriminalističnem prvencu Jezero. V vlogi Tarasa Birse bo nastopil večni Sebastjan Cavazza.

S Tadejem Golobom smo sedli na kavo in poklepetali o načinu snovanja kriminalnih zgodb, o Tarasu Birsi in njegovem razvoju, o tem, kako je, ko ti knjigo predelajo v serijo, in seveda o načrtih za naprej.

Sicer ste pisatelj že vrsto let, celo nagrajeni ste bili s Kresnikovo nagrado, a prej nikoli niste ustvarjali kriminalnih zgodb. Kako se je potem zgodilo Jezero in vsi ti novi liki?

Ni bilo kaj dosti načrtovano. Še najbolj načrtovan je bil Taras, glavni lik. Njega sem mislil kopirati po Nesbøjevem Harryju Holu in še nekaterih drugih protagonistih kriminalistih, ki imajo zasebno precej težav, so pijanci in tako naprej, v prostem času pa rešujejo zapletene primere. A bolj ko sem pisal, bolj se mi je zdelo neumno, da bi uporabil in ponavljal te klišeje. Potem pa je padla ideja, da bi bilo dobro, če bi bil moj lik nekaj povsem nasprotnega, da bi bil abstinent. Ampak ne po svoji lastni odločitvi, temveč zaradi zdravstvenih težav. Iz tega se je razvil nadvse zanimiv lik. Ko se vsi sprostijo, žurirajo in začnejo govoriti, je Taras kot hladen računalnik, ki lahko vse procesira. Izhod iz tegob vsakdanjega življenja je našel v rekreaciji in športu, kar v bistvu počnem tudi sam.

Je pa Taras seveda potreboval ekipo. Tako sem si izmislil še Osterca in Brajca. Navdih sem črpal po podobnih likih, ki jih poznam v resničnem življenju. In seveda sem potreboval še žensko, osebo, ki je protipol Tarasu, obenem pa ustvarja neko erotično motivacijo za bralca. (smeh)

Tudi Tarasovi nadrejeni so precej stereotipni, ampak take ljudi dejansko poznam. Pri nas deluje neke vrste negativna selekcija, ko gre za napredovanja. Tisti, ki je dober na svojem delovnem mestu, bo ostal na istem mestu, tistega, ki je nesposoben, bodo pa povišali, ker bo tako v podjetju v bistvu naredil manj škode.

Pri ustvarjanju knjige si menda najprej napišete osnutek, dolg 20 do 30 strani, kar potem služi kot vodilo za rdečo nit …

Do zdaj sem vedno delal tako, da sem si napisal, kaj se bo zgodilo v vsakem poglavju. Tako sem potem pisal do približno 20. poglavja, in ko nisem več vedel, kako naj nadaljujem, sem si rekel 'okej, bom pozneje razmišljal'. Tako Jezero kot Leninov park sem naredil po tem načrtu. Zdaj sem si prvič naredil osnutek za vseh 40 poglavij vnaprej.

Zato, da ste s tem že imeli nastavljeno neko strukturo?

Ja, ampak potem se je to podiralo. Pri četrtem poglavju sem šel recimo pisat na novo. Pri desetem spet na novo. In tako to gre. Napišeš prvih nekaj poglavij in ugotoviš, da si jih napisal narobe, potem pa pišeš naslednje poglavje, kot da si prva poglavja pisal prav, a moraš pozneje popravljati za nazaj. Pri Dolini rož sem na primer sredi pisanja zamenjal morilca, ker sem ugotovil, da trenuten zaplet ne pelje nikamor. Osnovna ideja je bila, da bralec sicer dokaj hitro ugotovi, kdo je moril, ampak ga potem pri branju drži napeta in zanimiva zgodba. Pozneje sem si premislil in to spremenil v klasično kriminalko, pri kateri do konca in mogoče niti po koncu ne veš čisto natančno, kaj se je v resnici zgodilo.

V teh zgodbah je tudi kup likov, ki morajo biti povezani. Kako tvorite njihove odnose?

Po eni strani imam sestavljeno mrežo, po drugi strani pa vseskozi improviziram. To je vprašanje občutka. Nekaj vem vnaprej, nekaj si pa sproti izmislim. Če bi se dalo vse vnaprej določiti, bi bilo marsikdaj super, ampak ko nastaja zgodba, se stvari ves čas spreminjajo. Zato je pa na primer prva verzija knjige običajno grozna. Če bi jo kdo prebral, bi si mislil, da jo je pisala shizofrena oseba. 

Po knjigi Jezero je zdaj nastala tudi TV-serija. Kako je prišlo do te adaptacije?

Režiserja Matevž Luzar in Miha Hočevar sta me poklicala in mi povedala, da na RTV Slovenija obstaja razpis za igrano kriminalistično serijo. V organizacijskem smislu sem predal projekt v njune roke in bili  smo izbrani. Luzar je bil potem dejansko eden izmed dveh režiserjev, drugi pa je bil Klemen Dvornik. 

Po izkušnjah iz preteklih let sem pričakoval, da bo prišlo največ do osnutka za scenarij, nakar se bo ta izgubil v kakšnem predalu na televiziji. Vendar se je vse skupaj neverjetno hitro odvilo. 

Jani Virk, urednik za igrani program na RTV Slovenija, se je zelo potrudil in tiščal zadevo naprej, povezal se je s sposobnim producentom Janezom Pircem – brez njega serije prav tako ne bi bilo – in tako se je vse skupaj odvilo. 

Pravzaprav se je zavrtelo tako hitro, da nisem utegnil obiskati niti enega snemanja, čeprav so me nenehno vabili. V tem času sem namreč ravno pisal Leninov park, in ko sem končal, sem jih poklical, da jih lahko končno obiščem na snemanju, pa so mi samo rekli, da so to fazo že zaključili. (smeh)

Kako pa je videti, ko se knjiga predela v scenarij?

Običajno se najprej pripravi razrez scen, potem pa se pri dialogih in posameznih prizorih ustvarjalci serije naslanjajo kar neposredno na knjigo. Lahko bi sicer v scenarij vključili vse dialoge, ampak to ni potrebno.

Ali imate zdaj, ko se boste lotili že četrtega dela v seriji, kaj manj priprav, kot ste jih imeli na začetku?

Kako in kdaj sem napisal prvo knjigo Jezero, še danes ne vem. Res, nimam pojma. Začetniška sreča, bi rekel. Še največ težav sem potem imel pri drugi knjigi. Prva knjiga je bila tako uspešna, da sem pri snovanju naslednje dejansko čutil neke vrste tremo. Tam sem se najbolj mučil. Zdaj, po tretji knjigi, se mi pa zdi, da se mi že poznajo izkušnje pisanja kriminalk. Da vem približno, katera ideja je uresničljiva, pri kateri bom pa imel težave. Čeprav so težave neizbežne in stvari se pač podirajo, a izkušnje ti prinesejo to, da se znaš obrniti in zgodbo speljati v pravo smer.

Bi rekli, da Slovenci zdaj končno imajo čisto svoj detektivski lik, ki so ga povsem sprejeli za svojega?

Glede na to, kaj sem letos doživel na knjižnem sejmu, pa kar se mi skoraj dnevno dogaja, ko mi ljudje pišejo svoje misli in pohvale na elektronsko pošto, bi rekel, da ja. Pa tudi glede na odzive v medijih je to čutiti. Poskušam ostati samokritičen, pa majhen in ponižen, a v tega nesrečnega Tarasa Birso se zaletim na vsakem koraku, v vsakem časopisu ga vidim. Zadnjič sem ga našel na hrbtni strani položnice za RTV-prispevek. Mogoče bi mi lahko tisto položnico šenkali. (smeh)

Da ste ustvarili lik Tarasa Birse, ste verjetno morali naštudirati veliko materiala o kriminalističnem delu?

Ko sem se lotil pisanja Jezera, sploh nisem znal začeti. Kam sploh gre inšpektor? A sploh kam gre inšpektor? A ima svojo mizo? Nekatere stvari sem preprosto prevajal iz svojega preteklega dela in izkušenj, ki sem jih pridobil kot novinar. O strokovnih izrazih in načinu dela pa sem se moral pozanimati. Nekatere stvari potem sčasoma tudi zavestno malo blefiraš in narediš drugače, kot so v realnosti. Na primer: preiskovalni sodnik, ki ima pri nas zelo pomembno vlogo, je pri meni preprosto izginil. To, kar dela pri nas preiskovalni sodnik, je prevzel kar Taras in ga zato niti ne kličem več na pomoč. V prvem delu se je še pojavil, potem pa postopoma izginil. To delovno mesto smo ukinili. (smeh)

Ukinili ste tudi Tarasa kot kriminalista oziroma kot zaposlenega pri policiji. Po novem je samostojni podjetnik?

Ja, v novi knjigi zapusti policijo. Poln kufer ima stvari, potem nekaj časa ne ve, kaj bi, dokler ne dojame, da edino, kar zna početi, je pač raziskovanje kriminalnih dejanj. 

Kako se odločite, kdaj boste bralcu ponudili širši pogled v ozadje likov? Kako kompleksno si jih zamislite na samem začetku?

Neko osnovno idejo imam, naprej pa se to izoblikuje med pisanjem. Največkrat takrat, ko potrebujem neki suspenz ali pa kadar bi rad premor pri nadaljevanju kriminalističnega dela zgodbe. Čisto preprosto po občutku je kdaj treba presekati dogajanje, da ne zbezlja prehitro predaleč. Takrat pridejo na vrsto te osebne zgodbe. Trudim se, da bi jih napisal dobro, da bralca ne dolgočasijo in da ne čaka z muko na nadaljevanje preiskave. 

Vaše kriminalke se dogajajo na resničnih lokacijah. Je možno pisati o dogajanju na lokacijah, ne da jih pisatelj dejansko naštudira, obišče, spozna njihove posebnosti? Kako ste se pripravljali na to?

So takšni avtorji, ampak jaz ne bi mogel tako pisati. Tudi ko sem pisal o pokopališču na Jesenicah, bi lahko napisal kakšno neumnost, če ga ne bi šel prej pogledat. Ker pokopališča na Jesenicah ni. Je pokopališče na Blejski Dobravi. Enkrat, ne vem točno kdaj v šestdesetih letih, so vsa tista lokalna pokopališča zaradi širjenja železarne na Jesenicah preselili tja.

In je dobro, ker ko sem bil tam, sem videl še nekaj, kar bi spregledal. Kar tretjina, če ne še več tega pokopališča, je muslimanskega, kar je zelo dobro in po eni strani eksotično. Nekje v gorenjskih hribih imamo muslimansko pokopališče. 

Sam grem torej vsekakor pogledat vse lokacije, kjer se bo odvijala zgodba. Tudi za četrto knjigo imam že v glavi, kje se bo odvijala, in že načrtujem raziskovanje vseh lokacij. 

Si potem na lokaciji delate zapiske in fotografije?

Ja, tam si kakšno malenkost zapišem. Moram pa reči, da imam tak zanimivi spomin – večino pomembnih stvari pozabim, si pa zapomnim ogromno podrobnosti. Prav ti detajli potem napravijo vzdušje in zgodbo še bolj verodostojno.

Prav to, da se vaše kriminalke dogajajo v domačem, bralcem poznanem okolju, je super.

Veš, kaj so govorili, preden sem izdal Jezero? Da tega nihče ne bo bral. Da to nikogar ne zanima. Meni je pa potem ena ženska rekla, da se nikoli več ne bo kopala v Bohinjskem jezeru.

Tudi za snemanje serije je to odlično, saj se tako napeta kriminalka dogaja na domačih tleh. 

Pri seriji jim je šla narava prav na roko. Zelena zima, vse je cvetelo, oni pa naj bi snemali v snegu, ker se pač dogaja pozimi. A ravno v tednu snemanja je v Bohinju zapadel sneg, jezero je pomrznilo, gasilci so ga morali rezati in nastali so fantastični posnetki. Sodelujoči srbski scenarist je celo rekel: “Pizda vam materina slovenska, kamorkoli v Sloveniji kamero obrneš, imaš dober kader.” Kar je dejansko res.

Če zdaj pomislite nazaj, na že napisane knjige, bi kaj spremenili ali naredili drugače?

Če bi recimo dobil nekega tujega založnika, bi si verjetno vzel toliko časa in energije, da bi šel še enkrat skozi knjige. Z neko časovno distanco ti določene stvari postanejo bolj jasne. Čeprav je pri kriminalkah tako, da ko se nekako trudiš zapolniti manjšo luknjo, se ti drugje pojavi kakšna večja. Dejansko ima vsak zakaj svoj zato, časovno, vzročno in posledično so to zajebane stvari.

Kdo je vaš prvi kritik? Komu ponudite novo napisano knjigo najprej v branje?

Moji prvi bralki sta v večini primerov moja urednica in lektorica. Čeprav mi gredo njune pripombe včasih na jetra, imata največkrat kar prav. Ko razmislim, tudi popravim. V vsakem primeru pilim toliko časa, dokler nisem sam zadovoljen, in običajno me opozorita na nekaj, kar že sam vem in pričakujem, da ne bo okej. Ampak nekako si lažem, saj mogoče pa bo. Pa nikoli ni.

Kakšna je potem vloga urednikov in drugih vpletenih v proces nastajanje knjige?

Morajo imeti občutek za avtorje. Ti trpiš kot konj, potem ti pa nekdo reče, da nekaj ni v redu. Tako ne gre, avtorji vseeno potrebujemo neki uvod v smislu: “Ti si genij, ti si car, ti res znaš, super je. Kaj pa če bi samo tam na koncu nekaj spremenil?” 

Ko sem urednici poslal zadnja tri poglavja, mi je odgovorila samo: “V redu je.”

Kako to misliš, v redu je? Mora biti super, ne pa da je v redu. In sem šel gledat in ni bilo super, zato sem popravil. 

Kako pa veste, da ni v redu?

Ker nisem popolnoma zadovoljen. Ker vem, da je nekaj narobe. Urednika potrebuješ zato, da potem potrdi te tvoje sume. 

Dobite kdaj kakšen komentar, da je nekaj, kar ste zapisali, povsem nelogično, nerealno?

Obstajajo celo neke strani na Facebooku, na katerih se združujejo ljudje, ki iščejo napake v mojih knjigah. Ampak teh stvari ne prebiram. Malo prazna so takšna življenja tistih, ki se ukvarjajo z napakami drugih.

Kako je videti dan v življenju Tadeja Goloba? Koliko discipline je potrebne, da knjiga nastane v nekem roku?

Manca Košir, moja profesorica na fakulteti za družbene vede, je enkrat izpostavila, da je disciplina ena od glavnih vrlin novinarja, tudi pisatelja. In imela je prav. Sam nisem posebej discipliniran, sem pa na srečo motiviran. Čez leta sem potem tudi z motivacijo dosegel neko disciplino, čeprav, če bi bil svet po moje naravnan, bi posedal po kavah, knjige bi se pa same pisale. Ker tako ne gre, vstanem okoli sedme ure zjutraj, ko v bistvu vstanemo vsi. Potem se približno dvajset minut do osmih, ko gresta otroka v šolo, lotim pisanja. Kadar nimam gužve, grem vmes na kakšno kavo, drugače pa kar pišem.

Ko se začnejo stvari časovno lomiti, ko potekajo zaključna dela, grem v Novo mesto, kjer ima založba rezidenco za pisatelje. Tam potem delam kakšen teden. Ugotovil sem, da ne vem, zakaj, ampak kadar sem čisto sam, takrat pišem zanič. Ko sem pisal Leninov park, sem za mesec dni odšel v Sarajevo, tam zelo garal, a nisem bil zadovoljen. Mogoče te seanse služijo bolj temu, da potem skozi tisto, kar naredim narobe, ugotovim, kaj bi moralo biti. Očitno potrebujem okoli sebe neki šunder, družino.

Naslovna fotografija: Borut Krajnc