Prva dilema: Bi nas pajek sploh ugriznil?
Že ustvarjalci stripov o Spider-Manu so se v nečem strinjali z osnovno biologijo: pajki nas v resnici nočejo ugrizniti! Evolucija in kultura nas sicer bodrita, da za vsak mali ugriz na telesu krivimo prikritega pajka, ki ponoči prilomasti iz svojega skrivališča samo zato, da nas ugrizne, potem pa se hihitajoče zavleče nazaj v svojo luknjo.
V resnici nas je zelo verjetno ugriznilo vse kaj drugega kot pajek (ne vemo pa, ali vam je to dejansko v uteho). Statistika je namreč na strani pajkov. V Avstraliji recimo, kjer človeka poskuša ubiti čisto vsaka žival, ki se skriva v grmičevju, je pajkom med človeško raso v zadnjih 40 letih uspelo proizvesti točno – eno žrtev.
Pajki so nam morda gnusni in grozljivi in neprijetni, a jim je te opisne pridevnike podarila narava, da jih zaščiti pred plenilci. Je že tako, da grši kot si, manj verjetnosti je, da te bo kdo hotel pojesti. Raziskava, ki so jo opravili v južni Kaliforniji, je recimo pokazala, da je od vseh poročanih pajkovih ugrizov le 3,8 % teh dejansko bilo pajkovih. Če k temu dodamo še dejstvo, da večina pajkov ni strupenih, od tistih strupenih pa jih poglavitni odstotek niti nima dovolj močnih strupnikov, da bi nas sploh lahko ugriznili (od 40.000 dejansko strupenih nas lahko ugrizne le 12 pajkov), je morda naša pot do tega, da postanemo Spider-Man, res precej fiktivna.
Druga dilema: Je pajek sploh lahko radioaktiven?
Da! Ampak ne čisto zares. Čeprav se nam po ogledu serije Černobil (Chernobyl, HBO) resda zdi, da smo vsi po malem nuklearni znanstveniki, potem se vsekakor spomnimo, kako nam je tovariš Valerij Legasov obrazložil, kaj se zgodi s pajkom, če ga postavimo v tok nevtronov?
Pajki dejansko lahko vzdržijo 10- do celo 500-krat več radioaktivnosti kot ljudje, kar pomeni, da bi pajek po spletu nekih neverjetnih okoliščin lahko postal zajetno radioaktiven in nas potem ugriznil. A ob tem ugrizu bi od pajka prejeli samo radioaktiven strup, ne pa radioaktivnosti celostnega pajka. Za bolj zanimivo hipotezo pa pridejo na vrsto številke.
Torej – recimo, da nas ugrizne pajek in nam v telo vbrizga 0,02 mg strupa, ki je tako radioaktiven kot plutonij. Kaj bi se zgodilo? Bi čez dva dni iz dlani streljali lepljivo pajkovo mrežo in se v službo katapultirali prek streh mestnih stolpnic? Žal ne. V telesu bi imeli 0,02 mg radioaktivnega strupa in bi zato kazali rahlo obliko radioaktivne zastrupitve, ki bi se po približno tednu dni izrazila kot manj izrazita anemičnost.
Da pa ne končamo tega hipotetičnega scenarija na tako zanimivi noti, se moramo seveda vprašati še tisto najbolj ključno vprašanje:
Kaj se zgodi, če nas ugrizne najbolj radioaktiven pajek na svetu?
Nadnaravne moči odpadejo. Tovariš Legasov bi se strinjal. Ne bi pa od tega ugriza le lahkotno odšepali v nov dan, saj bi radioaktivnost vseeno povzročila anihilacijo na nivoju našega DNK-ja. Ta scenarij bi bil seveda možen le, če bi se nam nekako uspelo srečati s pajkom, katerega strup je tako radioaktiven kot modro svetleči polonij.
Takšen pajkec bi nam z ugrizom v prvem dnevu vnesel 3 Gy absorbirane doze radiacije, ki bi se po tednu dni razširila na 23 Gy. Smrtna doza za človeka pa je 8 Gy. Kaj se zgodi, ko imamo v telesu smrtno dozo radioaktivnosti, pa tule ne bomo opisovali. So v seriji Černobil to pokazali zelo grafično in bomo potrebovali še nekaj časa, da si (ponovno) opomoremo.
Za izklesano telo in močnejši odriv bo torej še vedno treba poseči po preverjenih metodah rekreacije in osnov fizkulture. Za morebitne superherojske moči pa bomo morali počakati na kakšno bolj varno varianto, kot je nastavljanje prstov nadpovprečno radioaktivnim pajkom.7
Fotografije: Profimedia
