Smo s pojavom globalne pandemije izvedeli kaj novega o odnosu do narave?

Resnih raziskav še nimamo. Dejstvo je, da se je zrak zelo očistil, vendar se moramo vprašati, kam je vse to šlo. V tla, v vodo? Imamo onesnažena tla, onesnaženo vodo … Vse to se ne bo tako hitro stabiliziralo. Lepo je videti, da se je zrak v dveh mesecih očistil, vprašanje pa je, koliko časa lahko ljudje zdržimo brez proizvodnje? Izolacija verjetno ni rešitev, čeprav je spodbudno videti, da se zrak hitro očisti, ni pa to edini problem.

Katere so po vašem mnenju največje ekološke napake navadnih potrošnikov?

Mogoče ne razmišljamo dovolj o tem, da bi kupovali stvari za daljši čas. Tu gre za začaran krog, ker proizvajalci želijo stalno rast, ta trend pa spravlja naše okolje v stisko. Industrija je sposobna narediti telefone za 10 let in avtomobile ter pralne stroje za 20 let, ampak je sprogramirano tako, da se čez tri leta pokvarijo. Poleg tega je pri naši generaciji prisoten trend po stalno novih modelih avtomobilov in drugih izdelkov.

Ideologija neprestane eksponentne ekonomske rasti nekako ne gre skupaj s trajnostnimi zakoni narave.

Se strinjam. Okolje predstavlja neko omejitev. Vire bomo prej ali slej izrabili. Tudi v znanosti obstajajo velika nasprotja. Nekateri trdijo, da gre za pretiravanje in da do izrabe (virov) ne bo prišlo tako hitro, drugi pa trdijo, da se bo ekosistem sesul. Pravzaprav so se spremembe v ekosistemih dogajale skozi vso zgodovino. Spreminjale so se vrste, dogajala so se velika izumrtja, ampak nikoli na tako kratki časovni premici, kot zdaj, odkar je človek intenzivno vstopil v te sisteme.

Kakšna je po vašem mnenju naravnanost svetovnih in domačih medijev do varstva okolja? Beremo lahko od zelo optimističnih do naravnost apokaliptičnih napovedi.

Mislim, da je za medije to zelo težko, ker tudi sama znanost ni popolnoma enotna – in to, kar bom zdaj rekla, bo v poslušalcih vzbudilo mnenje, da znanstveniki in raziskovalci ničesar ne vejo – vendar so spremembe v naravi zelo kompleksni procesi, ki se napovedujejo z matematičnimi modeli. Lahko napovemo nekaj zelo apokaliptičnega, lahko pa vse to interpretiramo kot naravne spremembe v naravi. Spremembe so kompleksne, dejavnikov je ogromno, zato je težko dajati enostavne odgovore.

Kako vi gledate na to? Verjetno veliko časa preživite v naravi, kakšno je vaše stališče? Ste kdaj tesnobni, ko vse to berete, ali verjamete, da bo narava znala sama poskrbeti za neko ravnovesje?

Na trenutke me skrbi. Verjetno imamo vsi tiste dneve, ko se sprašujemo, kdaj se bo človeštvo ustavilo. Menim, da je tehnologija zelo pozitivna in brez nje vsekakor ne bi imeli tako udobnega življenja, kot ga imamo. Temu se nismo pripravljeni odpovedati. Po drugi strani pa, če bomo naravo uničili, nas bo ona sama prisilila v izgubo tega udobja.

Tehnologija zelo napreduje, predvsem industrija sintetičnih snovi. 80.000 snovi je recimo v komercialni uporabi, če pa govorimo o sintetičnih snoveh, pa pridemo do milijonskih številk. Nimamo niti časa poskusiti razumeti, kakšni so biološki učinki na človeka in razgradnjo produktov. Biotehnologija je problematična, učinek nanodelcev ostaja ta hip še neraziskan, mi pa jih vseeno uporabljamo. Včasih se mi zdi, da smo kot najstniki; zelo močni, veliko energije, ampak brez kompleksnega vpogleda.

Od splošnega k praktičnemu. Kaj lahko kot posameznica naredim vsak dan, da poskrbim za čisto okolje? Obstaja že kakšna nova, še neznana tehnika?

Dobro je, da kot potrošniki zmanjšamo porabo energije. Recimo pri transportu. Če recimo vidim, da so počitnice na Tajskem zelo poceni, grem tja lahko mogoče enkrat, ne pa za vsake prvomajske počitnice. Ogromno je kotičkov v lastni občini, za katere nikoli ne bi vedela, če ne bi bilo situacije s korono. Veliko lahko odkrijemo. Druga stvar je recimo embalaža, ki nam jo ponujajo proizvajalci. Dober primer so na primer mini jogurti … Ali moram res uporabljati jogurte v mini embalaži?

Vse je torej stvar zdravega razuma in neke splošne ekonomičnosti. Zaradi majhnega pakiranja imamo tudi potrošniki več dela. Vsak obrok v mini embalaži je treba zložiti, odpirati, potem pospraviti, pa ločiti … veliko dela za nekaj žlic jogurta.

Seveda. Poleg tega bi bilo dobro uporabljati tudi čim manj kemikalij. V nekaterih šolah še vedno učijo, da moramo varčevati z vodo. Vode v naši deželi je dovolj, večja težava je, kaj vanjo spuščamo. Preveč čistil s sintetičnih oblačil spere nanodelce, ti pa gredo v vodo, ki jo potem pijemo. Bolje je kupovati bombažna oblačila. Treba je poiskati prijaznejše rešitve. Veliko se govori o veganstvu in vegetarijanstvu, torej prehranjevanju z organizmi, ki so nižje v prehranjevalni verigi. Če bi bili vsi vegetarijanci, bi zmanjšali porabo energije. Ampak če si v trgovini kupimo avokado, ki je priletel iz Južne Amerike, ki so ga poškropili in ogromno zalivali, to nima smisla. Lokalno pridelana hrana je vedno najboljša rešitev.

Med številne študije, ki ste jih do zdaj izvedli, spada tudi proučevanje odziva rastlin na stresne razmere. Nam lahko pojasnite takšen odziv (lahko pri nas ali kjerkoli v svetu)?

Veliko sem se ukvarjala z učinki UV-sevanja na rastline. Na začetku smo menili, da je sevanje huda grožnja, potem se je izkazalo, da je pretežno pozitivno za rastline (razen za senčne in globokomorske). Rada bi poudarila: določena mera enega stresa pomaga rastlini, da bistveno lažje preživi druge strese. Stres sproži izločanje različnih zaščitnih snovi v rastlini. Če je rastlina izpostavljena UV-sevanju, bo lažje preživela sušo.

Ampak govorimo o UV-sevanju, torej luknjah v ozonu, ki jih je povzročil človek. Se rastline kljub temu primerno odzovejo?

Da. Rastline so evolucijsko toliko stare, da so živele tudi že v okoljih z več UV-sevanja.

Zdi se, kot da so inteligentne in da na neki preživitveni način znajo opraviti s človeškimi napakami.

Ja, seveda. Rastline ne morejo pobegniti. Rastlina na vrhu hriba je izpostavljena vsem vplivom: vetru, zmrzali in sevanju.

Rastlina se mora torej spopadati na samem mestu.

Tako je, ima drugo strategijo. (smeh)

Veliko je špekulacij o tem, da so velike spremembe, kot je bila npr. ledena doba, pač del narave. Verjetno dobro vemo, katere spremembe so danes posledica človekovega poseganja v naravo?

Seveda. Veliko spreminjanje ekosistemov. S satelitskega posnetka lahko vidimo, koliko gozda smo posekali v zadnjih desetletjih. To se mora nekje poznati, tega ne moremo zanikati. Seveda je bila tudi pred 6.000 leti Evropa zelo poraščena. Takrat je bilo 70 % površine gozda, zdaj ga je največ 40 %, ampak to se je dogajalo skozi tisočletja. Mi pa smo v desetih letih posekali tropski gozd in zasadili palme ali sojo.

Kot potrošniki lahko veliko naredimo tako, da teh izdelkov enostavno ne kupujemo. Več toplogrednih plinov pomeni, da več energije ostane na Zemlji, ne izseva v vesolje. Ne vemo točno, kje in za koliko se bo dvignila temperatura in kaj bo to pomenilo za oceane. Vendar segrevanja zaradi toplogrednih plinov pač ne moremo zanikati.

Hipotetično vprašanje: koliko let bi narava potrebovala za obnovo, če bi človeška civilizacija danes čudežno izginila s planeta?

To je eno težjih vprašanj. (smeh) Kaj je v tem primeru obnova in kaj je izhodiščno stanje? Dejstvo je, da še nismo naredili nepopravljive škode, stvari se še da ustaviti in jih oblažiti. Upam, da bomo dosegli neki sporazum, čeprav znanost pravi, da konsenz ni dober, ker to pomeni, da se upoštevajo politični in ekonomski pritiski.

Radikalno vztrajanje pri samo enem mnenju ne bo uspešno, kajti v resnici se tudi naravovarstveniki niso pripravljeni odpovedati temu udobju, ki ga imajo. Nihče noče nazaj v kameno dobo. Narava se v resnici precej hitro obnavlja, dobro pa bi bilo, da zaščitimo najpomembnejše ekosisteme, ki so vitalnega pomena za kroženje snovi, čiščenje vode in zraka. Imamo krasne konvencije in cilje … samo še ukrepi nam manjkajo.

Kaj smo v zadnjih desetih letih kot svetovna populacija naredili dobrega za okolje?

Dosegli smo, da se ozonska luknja ne povečuje. Tukaj smo se dovolj dobro izkazali. Pri sproščanju onesnažil v okolje pa je skrb vzbujajoča eksponentna rast. Tudi glede segrevanja ozračja nismo dosegli ciljev. Je pa ozaveščenost ljudi veliko boljša, kot je bila.

Počasi menjamo tehnologijo, električni avtomobili naj bi bili čistejši, ampak če povsem prenehamo voziti na fosilna goriva in preidemo na elektriko, se vprašamo, ali potem tudi elektriko pridobivamo na čist način? So ti premiki sploh lahko celostni?

Razvoj gre v pravo smer. Pred 20 leti smo močno upali, da nam bosta sončna in vetrna energija dali zeleno energijo. Ampak predvsem v Nemčiji, kjer so s tem največ eksperimentirali, se je izkazalo, da je ta energija precej dražja, da je zanjo ogromno redkih kovin, kemikalij, ki postanejo odpadek. Smo na poti, to je neki razvoj, nobena stvar se ne odkrije čez noč.

Katere spremembe v naravi recimo niso posledica človekovega poseganja, a jih recimo napačno razumemo kot ekološke katastrofe?

Narava se stalno spreminja in interpretirati vse spremembe v naravi kot posledico človekovega posega je naduto. Spremembe v ekosistemih se stalno dogajajo in jih ne povzroča samo človek. Vse se stalno spreminja, to je definicija živega. Mora biti neki pretok energije. Če pogledate evolucijo, je to eno samo spreminjanje, nič ni fiksnega. Recimo požari so v določenih okoljih čisto naravna zadeva, požar je celo nujen za obnovo ekosistema.

Uporaba katerih novih tehnologij bi po vašem mnenju najbolj koristila našemu planetu?

Med obdobjem korone se je izkazalo, da internetna povezava lahko zelo koristi okolju. Na sestanek namreč ne letiš za en dan v Pariz, ampak se pogovoriš na daljavo. Številna podjetja imajo vedno sestanke na lokacijah, potem pa recimo ugotovimo, da bi se to lahko zelo zmanjšalo. Internetna tehnologija je po eni strani zelo pozitivna, po drugi strani pa verjetno zelo ranljiva. 

Kot laiki recimo opažamo določene spremembe, ki si jih ne znamo razložiti. Vidim na primer komarje v pozni jeseni, dogaja se, da poleti ne slišimo več škržatov, v zadnjih letih imamo tudi zelo turbulentne prehode med letnimi časi, lep primer je bil začetek maja, ko smo se s 24 °C naslednje jutro zbudili v snežno odejo. Nas morajo ta neverjetna nihanja skrbeti?

Dobro je biti malo zaskrbljen. Žuželke se recimo iz Sredozemlja zelo hitro preselijo k nam. Določene živali, ki so bile prej v južnem Jadranu, zdaj prihajajo k nam. Galebi so danes tudi na Ljubljanici, kar je seveda nenavadno, vendar ni nujno, da je povezano s podnebnimi spremembami. Padavinski režim je zelo drugačen. Nimamo več jasnih jesenskih in spomladanskih padavin. Po drugi strani pa imamo podatke samo za zadnjih sto let. Ne vemo, kaj se je dogajalo pred tem, zato obstajajo spet različne hipoteze.

Veliko skrbi so imeli s čebelami. So varne pred človekom?

Fitofarmacevtska sredstva so problematična. Če se pridelovalci ne držijo teh pravil, vemo, da je lahko to za čebele usodno. Sem pa vesela, da to pomlad vidim ogromno čebel. (smeh) Ne bi bilo fino predvsem s stališča opraševanja, da bi čebele izginile.

Mlada aktivistka Greta Thunberg je lani decembra na Svetovnem ekonomskem forumu v Davisu podala izjavo: "Želela bi, da se vedete, kot da vam gori hiša, kajti v resnici se to tudi dogaja." Kakšna je realna ekološka slika našega planeta?

Njene izjave se ne dajo vzeti kot zelo strokovne, se mi pa zdi, da imajo na splošno pozitiven učinek. Je medijsko odmevna in provokativna in marsikdo, ki do zdaj ni razmišljal o varovanju okolja, je začel razmišljati. Njeno početje nas spodbuja k razmišljanju.

Med najbolj znane, ki se javno zavzemajo za okoljevarstvo, spada tudi hollywoodski igralec Leonardo Di Caprio. Spremljate morda njegove medijske kampanje?

Morda on še bolj pozitivno vpliva na javno mnenje. Ima namreč konkretno in strokovno bolj dodelano vsebino, ki jo zna bolje predstaviti. Osebno mi je to bližje kot demonstracije. Ljudje ga spremljajo in strokovno se je dobro povezal.

Ekologija ima svoje trende - kot vse znanstvene discipline. Zadnja leta je recimo kar nekaj študentov reševalo žabe z Večne poti v Ljubljani, tu je zdaj še bolj aktualno proučevanje netopirjev …

Popisovanje zveri, recimo šakala in volka, je zdaj precej zanimiva tema, številni bi radi delali magisterij na področju tega. (smeh) Dvoživke in plazilci so recimo zelo aktualni, medtem ko so metulji morda malo v zatonu. Zadnja leta upada število študentov, ki bi bili pripravljeni hoditi v gojzarjih po dežju, kakšno leto ni nikogar, ki bi želel hoditi raziskovat v hribe. Priljubljeno je tudi laboratorijsko delo, kjer so razmere nadzorovane in hitreje prideš do rezultata kot v naravnem okolju.

Kaj bi sporočili splošni javnosti kot ekologinja?

Poskusimo manj trošiti in kupujmo stvari, ki jih lahko bolj trajno uporabljamo. Zmanjšajmo uporabo sintetičnih snovi in razmislimo, kdaj gremo lahko kam z vlakom namesto z letalom. Poskusimo vsaj malo zmanjšati potrošnjo.

Gradimo se od znotraj, in ne z imidžem, kar je pri mladi generaciji težko. Ni vse samo tržna računica, vprašajmo se tudi, kaj je dobro za naš planet, saj smo sestavni del njega. To etiko smo povsem izrinili, kot družba bi morali začeti razmišljati tako.

Naslovna fotografija: Osebni arhiv. Interna fotografija: Profimedia.