Drugi val pandemije, ki je Evropo v mesecu dni pobarval na šest odtenkov rdeče, je številne spet zaprl v domače pisarne. Ko tako svet v največjem odstotku v zgodovini človeštva svoje službe opravlja na kavču, za kuhinjsko mizo, v udobju postelje ali, če imate to srečo, v primerno opremljenem domačem kabinetu, se znanstveniki še kar ne morejo zediniti, ali je delo od doma najboljša pogruntavščina od odkritja interneta ali pa le najslabša stvar, ki je doletela produktivnost.

Oglasno mesto

So se pa zato vsaj razkrili vsi tisti najbolj očitni pomisleki, ki praktikante dela od doma pestijo, že odkar so uvedli žigosanje delovnega časa.

#1 Ljudje ne verjamejo, da dejansko kaj delaš

Resni ljudje vendarle hodijo v pisarne. Pisarna je namreč sinonim trdega, zagnanega, predanega dela. Ali sploh delaš, če nisi v pisarni? Delo od doma se sliši, kot da vlečeš denar za neki … hobi projekt? To so nikoli utišani pomisleki tradicionalnih delavcev ob ideji, da nekdo dela od doma. Fleksibilen urnik pomeni, da verjetno ne delaš kaj dosti, ker res pridni ljudje pred četrto popoldne niso čisto nič fleksibilni. Delo od doma torej pomeni le, da nadoknadiš zamujene epizode serije Beartown.

Ko je delo od doma postalo del realnosti večjega števila ljudi, pa se je kmalu začelo razkrivati, da to ni tako pravljičen koncept, kot so si številni domišljali. Delo od doma pomeni, da so skorajda popolnoma zabrisane meje med delom in prostim časom. Če delaš od doma, praktično delaš ves čas, ker rutine dela nič res ne prekine. Ideja, da boš delo nadaljeval, kot boš spet v pisarni, odpade – ker je pisarna tako kuhinja, kot dnevna soba, kot spalnica in zakaj torej ne delaš?!

#2 Gospodinjska dela nenadoma postanejo dodatna obveznost

Recimo da v partnerski zvezi eden dela od doma, drugi pa še vedno hodi v službeno pisarno. Kar se zdi precej optimalna delovna konstelacija, saj imata tako oba svoj mir v delovnem času. Prav ta delitev rutine pa dramatično spremeni realnost tistega, ki dela od doma.

Ker tisti, ki dela od doma, je – hja, doma. In če si ves dan doma, to pomeni, da bi lahko tudi kaj … pospravil? Če delaš doma, je seveda smiselno, da pospraviš vsaj tisto, kar je ostalo od zajtrka, pa mogoče daš eno rudno perila v stroj, pa mogoče posesaš, ker se je maček spet ogulil na kavču.

Partner, ki se popoldne vrne iz službe, bo sicer začuden. "Nisi niti posode zložil v stroj? Pa saj si ves dan doma!" Ali pa: "Danes dopoldne pridejo popravit klimo, saj boš doma, tako da jim odpri in poskrbi, da bo vse teklo, kot je treba." Tisti, ki dela od doma, nenadoma postane gospodinja, glavni nakupovalec, kuhar, vratar in podpisnik vseh prejetih pošiljk.

#3 Video konference so v bistvu kar vsiljiva stvar

Ljudem, ki niso ravno vajeni pozirati pred kamero in so svoj delež sestankov opravljali ali prek telefona ali pa v živo, svoje glave ni najbolj prijetno nastavljati kameri na prenosniku. Delo od doma pomeni, da si sicer v svojem najbolj varnem okolju, ko pa je treba to okolje vstaviti v virtualno konferenco, je občutek lahko včasih malce moteč. Celo vsiljiv.

Oglasno mesto

Video konference spremenijo vibracije v domu. Če je še nekdo istočasno doma, je treba poskrbeti za vsaj približno tišino, obenem upaš, da se ne bodo ravno sredi sestanka začeli otroci prepirati za tablico ali da ne bo nekje vmes maček z dvignjenim repom zakorakal mimo kamere in pozdravil vseh sodelujočih s svojim našobljenim anu- ... emm, repom.

Treba je tudi poskrbeti za ozadje. Ljudem nočeš dati vedeti, da se morda javljaš direktno iz postelje, prav tako nočeš, da se v ozadju vidi gora nepomite posode, polne police anime figuric (ker pač ni razlage, ki bi zvenela logično) ali kakšna seks igračka, ki jo je partnerica med pospravljanjem nespametno odložila na knjižno polico. Saj to se dogaja, kajne?

#4 Utesnjujoč občutek izolacije

Ko delaš od doma, si v bistvu ujetnik lastnih štirih sten. Na delu v pisarni se namreč ves čas dogajajo priložnostne situacije, kratke interakcije in včasih tudi moteče distrakcije, vse to pa ustvarja dinamičen ekosistem, ki nas v bistvu poživlja. Daje nam občutek vpetosti v neko socialno okolje, ki ga doma težko poustvarimo, tudi če imamo še tako družabne domače živali.

Zato se pri tistih manj prijetnih posledicah dela od doma pogosto govori o t. i. emocionalni izolaciji. Pojav je v bistvu neprijeten niz različnih občutenj, ki kolobarijo od občutka osamljenosti do zmedenosti, ko mogoče kdaj niti ne vemo, koliko je ura ali kateri dan v tednu je.

Zato je tu predlog nadvse enostaven: vsake toliko časa si je treba vzeti dovolj premora, da lahko zapustimo hišo ali stanovanje. Pa tudi, če to pomeni obisk pekarne ali pa hiter sprehod s psom. Samo toliko, da prekinemo vtis enotnosti enega prostora.

#5 Upad komunikacije

Ljudje, ki dela od doma niso vajeni, potrebujejo kar nekaj časa, da se odklopijo od prvotnega konteksta doma. Na tej točki začnejo pametni ljudje svetovati, da se zjutraj oblecite tako, kot da bi dejansko šli v službo. A to je le površinska rešitev. Bolj problematično je, da pri delu od doma dramatično upade komunikacija.

Ko je človek doma, to pač avtomatično enači s počitkom, z mirom, s tišino. Odlične predispozicije za osredotočeno delo, kajne? Vsekakor, a se potem hitro zgodi, da teh parametrov domačnosti nočemo motiti s komunikacijo. Nenadoma postane vse, kar ni destilirano delo, tečno. Tečno je, ko te nekdo kliče, ko dobiš elektronsko pošto, ko ti nekaj zapiska na Slacku ali Facebook Messengerju.

Včasih imamo tako ljudi, ki vestno delajo od doma, ampak od njih komajda dobimo kaj več kot le tisti 'LP.M' v elektronski pošti z delovno priponko. Komunikacija pa je potrebna, ker s komunikacijo v delovnem okolju prečiščujemo cilje, se motiviramo, rešujemo težave in odkrivamo nove rešitve za morebitne izzive.

#6 Adijo, zdravo življenje

Daleč od hladilnika, daleč od želodca. Ni večjega indikatorja, kako prekleto šibka je naša volja, kot to, da je pri delu od doma hladilnik vedno le nekaj korakov stran. V njem pa slastne dobrote, ki kar kličejo, da imamo še en mali prigrizek med drugo in tretjo malico. Saj si zaslužimo, ker smo tako pridni.

Kmalu podrsavanje s copati do hladilnika postane tudi edina dnevna fizična aktivnost. V pisarni moramo vendarle tu in tam vstati s stola in oddrobencljati do konferenčne sobe ali pa se spustiti nekaj nadstropij nižje za kakšno kavo. Mogoče moramo narediti nekaj korakov do kopalnice na drugi strani nadstropja, ker je tista ob naši pisarni zasedena, ali na hitro skočiti do tiskalnika. Nekaj gibanja je. Doma pa vse to odpade.

Še dobro torej, da imamo danes vse te pametne ure, ki nas vestno obveščajo, kdaj smo zabredli v fazo vsesplošnega propadanja in bi bilo pametno, da se vsaj za nekaj minut postavimo v vertikalen položaj in omogočimo, da odtis naše zadnjice na kavču nekoliko zbledi. Že zato, ker čez pol ure pride domov partnerica, mi pa še nismo posesali stanovanja.

Naslovna fotografija: Profimedia. Animirani GIFi via GIPHY.