#1 Začasna izguba skrbi

Pa ne zaradi opiatov (to je posebna tema, za poseben članek), ampak zaradi dejstva, da nas ritem popelje v nekoliko ekstatično stanje, v katerem ne razmišljamo, kaj nam je včeraj rekla sodelavka in kako zakisana je morda naša ali pa kar morda kolektivna prihodnost.

#2 Preklop na kreativni del

Vsak od nas je že kdaj stal na robu plesišča in razmišljal, kako se ne pridružiti razigrani množici pod disko žarometi (oziroma v 2020 na sredini dnevne sobe pod 120-vatno žarnico). Razlogov je bilo zagotovo veliko, a dejstvo je, da preklop med analitičnim in kreativnim načinom razmišljanja za nekatere ljudi ni najbolj enostaven. Pri plesu pa je k sreči tako, da manj razmišljamo, bolje je. Zato zdaj verjetno veste, zakaj znanstvenikov običajno ne morete spoznati ob zvočniku, iz katerega z vso silo suva Lil Uzi v sodelovanju z Baby Plutom.

Oglasno mesto

#3 Tudi slab ples je boljši kot nič

Samo dve pravili sta, pa še ti lahko usvojite brez resnega poglabljanja. Prvo pravilo pravi, da ne morete plesati, če niste pred tem sproščeni. Drugo pravilo pa pravi, da čim dosežete to stanje, plesne vajeti prevzame telo. Torej sproščenost vodi v ples, ki vodi v sproščenost.

#4 Zdravo razmerje med levo in desno polovico možganov

Na svetu ni kulture, ki plesa ne bi razumela kot koristnega za zdravje, tako telesno kot seveda tudi duševno. Celo stari Grki, sicer častilci racionalnega uma, so verjeli, da stroga umska disciplina vodi v duhovni bankrot, zato so poštirkanemu Apolu hitro dodali veseljaškega Dioniza, ki se je do onemoglosti predajal grozdju, ritualnim norostim, bobnom in piščalim. Bogovi že vedo, kako je treba pripraviti dober žur.

#5 Pripadnost

Včasih se zgodi, da smo siti lastne eksistence. To so tisti dnevi, ko gremo trikrat spat, pa je še vedno danes. Ta občutek naveličanosti samega sebe je povsem normalen. Zbujati se lepo število desetletij v isti koži in v ogledalu gledati isti obraz zna biti naporno. Zato je povsem naravno, da stremimo k nečemu, kar je večje od nas.

Zato dandanes tako vneto stremimo k festivalom, koncertom, kolektivnim glasbenim dogodkom, v katerih ravno skozi ples in predajanju drugim kognitivnim stanjem pozabimo na lasten ego in se vsaj za nekaj časa izgubimo v plešoči množici preostalih ekstatično naravnanih somišljenikov.