1. Brale so se knjige
Tiste, ta prave, s trdimi platnicami, ki si si jih izposodil v knjižnici, kamor si imel vstop s kartonsko izkaznico, v katero so ti pri vsaki izposoji vpisali knjigo in na debelo stisnili pečat z datumom izposoje. Če nisi vrnil knjige do roka, si nekaj malega plačal, mama pa ti je doma dala vedeti, da samo najhujši kriminalci in delinkventi ne vrnejo knjig do roka. Takrat ni bilo nobenih avtomatskih opozoril in alarmov – rok izposoje je bil, če si imel srečo, napisan na članski izkaznici, zapomnil pa si si ga bolj kot svoj rojstni dan.
2. Igrale so se igrice, ki se jih je naložilo prek kasete
Video igrice so se igrale na računalniku, katerega tipke so bile kot male radirke, na desni strani naprave pa je bila natisnjena prepoznavna mavrica, ki nas je pozdravila takoj, ko smo pridrveli iz šole in torbo zagnali v najbližji kot. ZX spectrum je bil prvi računalnik za masovno domačo uporabo, igrice pa so se naložile prek kasetofona, ki je bil priklopljen na spectruma (ta pa potem na televizijo).
Da pojasnimo še tale morebitni informacijski primanjkljaj: kaseta je plastična škatlica, v kateri je navit magnetni trak z avdio zapisom. Gre za arhaično formo zapisa, saj so zadnjo kaseto izdelali pred 12 leti. Kasete so se v prvi vrsti uporabljale za poslušanje glasbe. Kdor je imel doma vsaj povprečno solidno avdio opremo z dvema kasetnikoma, si jih je lahko tudi presnemaval in tako izdeloval t. i. miks posnetke za svoje simpatije. S tem je generacija X v bistvu ustvarila prvo poznano obliko P2P-distribucije. Vsi smo se družili s frendi, ki so lahko presnemavali kasete.
3. Brale so se revije
Če si hotel izvedeti, kaj počne tvoj najljubši zvezdnik, si moral počakati na ustrezno TV-oddajo ali kupiti v kiosku revijo, kjer si potem v nekaj minutah prelistal vse strani ter iztrgal ven tiste fotografije, v katere si nato buljil do naslednje izdaje. Na sredini revij te je običajno čakala ena velika fotografija, ki se ji je reklo poster. Poster je imel za določene revije magično moč, saj so se premnoge najstniške revije kupovale predvsem – če ne izključno – zaradi posterjev. Najbolj zagreti oboževalci so potem te posterje doma nalepili na stene kot vizualni prikaz njihove prednosti temu ali onemu zvezdniku. Revije so bile svoj čas tudi edini vir novosti iz sveta, ki niso bile političnega značaja.
4. Telefonske so se iskale v telefonskem imeniku
Če si hotel najti številko nekoga, ki ti je všeč, si moral pogledati v telefonski imenik. To je bila obsežna bukla vseh obstoječih telefonskih številk, njene strani pa so bile tako tanke, da si videl skoznje. Prav tako smo se morali na imenik zanašati, ko smo iskali kakršnekoli storitve. Verjetno se spomnite tistih notoričnih rumenih strani, kjer smo brskali za servisi in dostavami pic.
5. Glasbo smo gledali na MTV-ju
Prvi videospoti so bili prava glasbena revolucija. Nenadoma se je glasba celo – gledala! Da bi se ta fascinacija kar čim dlje obdržala, smo si številni najljubše videospote in nastope snemali na VHS-kasete. Videospotov nihče v resnici ni razumel, vsi pa smo jih gledali. Glasbeni spot, ta v povprečju manj kot 4-minutna forma, namreč krši vsa pravila naracije, kar pa ni ustavilo mreže MTV, da ne bi glasbenih spotov v 80. in 90. letih predvajala 24 ur na dan. Ko si prišel iz šole, si prižgal MTV. Preden si šel v šolo, si ugasnil MTV. Učil si se ob MTV-ju.
6. Zmenki se niso prestavljali
Iz praktičnega razloga, saj ni bilo mobilcev. Če si se v sredo dogovoril, da se v nedeljo ob osmih zvečer dobiš pred Namo, si bil tam. Sicer: adijo, kino in zmenek.
7. Običajno smo bili nedosegljivi
Verjetno ena redkih besed, ki je v zadnjih letih dobila povsem drugo konotacijo. Včasih je pomenilo biti nedosegljiv zgolj to, da te prijatelji lahko zasačijo doma, ko si v copatah in trenerki, ali pa, da si čez vikend mrknil nekam ven iz mesta, kjer ni niti stacionarnega telefona. Nihče te ni iskal. Kajti vedno je prišel naslednji ponedeljek, ko so te pač poiskali na delovnem mestu, v šoli ali pač kjerkoli je bila velika verjetnost, da boš. Danes beseda nedosegljivost lahko pomeni tri stvari, in vse so apokaliptične: da se vam je bodisi pokvaril telefon, da se vam je nekaj zgodilo, ali da ste skrajno arogantni, ker ste se izklopili iz omrežja.
8. Spanec je bil neokrnjen
Ulegel si se v posteljo, ugasnil luč in zaspal. Alternativa: ulegel si se v posteljo, prižgal 'walkman' in zaspal s slušalkami na glavi. Med spanjem te niso motile nobene naprave, ki bi iz vseh koncev sveta sprejemale vse urgentne informacije o dopustovanju prijateljev, o žurkah, na katere nisi bil povabljen, in o mačkah, ki niso tvoje. Zjutraj te je zbudila namizna ura, ki je imela samo en zvok za budilko in biti budilka je bila tudi njena edina funckija.
9. Za mizo smo se pogovarjali
Sedel si za mizo in se lahko pogovarjal do 45 minut brez kakršnekoli distrakcije. Če je zvonil telefon (tisti analogni, s pravo slušalko in priključkom v steno), se nisi nujno oglasil, običajno že zato, ker se nikomur ni ljubilo vstati od kosila, se sprehoditi do telefona in tam ugotoviti, da je nekdo zavrtel napačno številko. Številni so pogovorne rituale za mizo jemali tako resno, da so telefon med večerjo celo izklopili iz omrežja.
10. Ko si na radiu ujel svojo najljubšo pesem, si jo posnel
Ljudje so sedeli po ure pred radijskim sprejemnikom, da so si posneli svoje najljubše pesmi. Pozneje se je ista zgodba ponovila z videom. Užitek, ko si ulovil svoj najljubši komad na radijski postaji in ga posnel brez šumov zaradi slabe frekvence, še danes velja za enega triumfalnih občutkov, ki si jih lahko doživel v osemdesetih in devetdesetih letih. Prejšnjega stoletja.
11. Druženja so se zgodila iz naključnih srečanj
Ker ni bilo mikromenedžiranja vsake minute v dnevu, se je večkrat zgodilo, da si koga srečal popolnoma naključno in z njim spil kavo v bližnjem lokalu. Kar tako, ne da bi si pred tem z njim izmenjal 20 sporočil, v katerih sta naposled ugotovila, da vama tisti dan ne bo zneslo.
12. Obstajala je nedotaknjena zasebnost
Slike so počivale v družinskih albumih in so se na dan vlekli samo ob posebnih priložnostih (ko smo želeli obiske zdolgočasiti do točke odhoda). Krožniki z juho in solato so imeli ozko občinstvo, sestavljeno izključno iz obedovalcev, ker smo takrat še imeli interno zavedanje, da nikogar v resnici ne zanima, kaj si v boju z lakoto tlačimo v usta. Domovanja smo zapuščali brez teatralnih oznanil in se na dopustih posvečali predvsem miru in počitku – brez skakanja po pečinah na lovu za optimalno fotko sončnega zahoda iz levega profila.
