Danes vemo, da večino časa gledamo v zaslon (ali več njih), toda tisti bolj pozorni na tehnologijo tudi veste, da se ta umika. Virtualne realnosti nas namreč 'zadenejo' zato, ker okvir izginja. Poglejmo, kaj se dogaja za fenomenom, ki vse bolj prihaja v ospredje: govorimo o imerzivnosti oz. potopitvenosti.

VR
Francoski politiki, kot je Vincent Peillon, že vedo, da se prihodnost (in bržda kmalu tudi bolj introvertirani volivci) skriva v 3D virtualni realnosti

Potne dlani na virtualnem vlakcu

Fizično okolje okoli vas izgine, pozabite na vitalne funkcije (upamo le, da hlače ostanejo suhe), vaše misli so popolnoma drugje: ste avatar, vaš digitalni jaz, ki raziskuje virtualne svetove. Čeprav se zavedate, da je vse to le simulacija, se na virtualno okolje odzovete z vsem telesom: pospešenim srčnim utripom, sunkoviti gibi, cepetanjem, držanjem za glavo, in kadar je res napeto, s sočnimi psovkami.

VR
"Adijo realnost ... in dostojanstvo."

Zakaj se pojavi potopitvenost?

Človeška sposobnost vživljanja v zgodbe, situacije in druge osebe je ena izmed najbolj zanimivih lastnosti naših možganov in po eni izmed teorij naj bi bili glavni dejavniki t. i. zrcalni nevroni. Potopitvenost je sposobnost, ki nam omogoča vživeti se v situacije, ki niso resnične. To tudi pomeni, da se lahko vživite v lik nadležnega komarja, pri čemer s svojimi vbodi terorizirate domove na Japonskem.

Resno, ko boste Japoncu izpili kri, se lahko začnete umikati pred zamahi, sicer boste končali kot majhen krvni madež na steni. Uporabniki se v telo komarja tako vživijo, da se zdi, kot da bodo začeli brenčati tudi v resničnem življenju. Da se lahko vživljamo v druge like, je zaslužna naša sposobnost, ki jo poznamo kot potopitvenost.

VR
"O, kul, lahko sem komar z malarijo! Upgrade!"

Znanstveniki pojav poznajo pod različnimi imeni, vsem pa je skupno to, da npr. zaznavamo telo avatarja, kot da bi bilo naše. Včasih tako intenzivno, da nas udarci ali streli v virtualnih videoigrah resnično zabolijo. Kot razlogi za ta pojav pa se zadnje čase največkrat omenja plastičnost možganov – sposobnost, ki jim omogoča, da se neprestano prilagajajo novim okoljem, četudi ta niso nujno fizično resnična. In kar je najzanimivejše: to sposobnost lahko prenesemo tudi na telesa, ki v resnici sploh niso naša. Torej na virtualna telesa. Pa čeprav je to telo nadležnega krvosesa.

Pričevanja izkušenih VR-mačkov

Redni igralci virtualnih videoiger so zanimiv vir raziskovanja tega pojava in njihova pričevanja o telesnih odzivih na določena okolja se včasih berejo kot napet roman. Sledili smo nekaterim zapisom, kjer so uporabniki beležili različne učinke, ki jih ima potopitvenost na njihovo telo: med telesnimi gre najbolj izpostaviti vrtoglavico, t. i. 'cybersickness' in 'VR-mačka', kjer se zaradi prilagajanja novemu okolju srednje uho še ne znajde najbolje, zato slabost ni izvzeta.

VR
VR maček ali zgolj realizacija, da je potrebno zamenjati frizerja?

Med psihološkimi pa je najbolj presenetljiv pojav otožnosti: izjemno realistične (pravilneje rečeno: hiperrealistične) izkušnje v virtualnih okoljih, v katerih so barve intenzivnejše, zvok ostrejši in vsi predmeti prav umetelno izostreni, pustijo nemalo uporabnikov žalostnih, ko se morajo soočiti z dolgočasnim resničnim svetom: govorijo o spranih barvah, plitkih dimenzijah in dolgočasnem gibanju. Nemalo jih zapade v prave filozofske uganke, ki jih ne bi znal rešiti niti sam orakelj: “Ko sem se vrnil v analogni svet, sem resnično podvomil o njegovi realnosti. Zdelo se mi je, kot da sem v Matrici in da je virtualni svet prav tako resničen kot ta.”

Preden torej začnete dvomiti o resničnosti tuzemske eksistence, se najprej prepričajte, da ste v realnosti: ščipanje v ušesa bi moralo zadostovati. Druga pomembna razlika je, da ste v VR-svetu precej svobodni: veliko stvari lahko nadzorujete, gibate se lahko kjerkoli in počnete lahko karkoli. Analogni svet je seveda poln restrikcij: nekdo vam vedno visi nad glavo in realnost vam običajno primaže eno okoli ušes tako, da vam naprti zoprnega šefa, čudaškega soseda ali nadležno taščo. Pač, nekoga, ki ga ne morete ugasniti. Kar je po našem skromnem kavarniškem znanju psihologije verjetno ključni vir otožnosti.

Kot kaže, bo potopitvenost še nekaj časa aktualna tema, saj so virtualne in augmentirane resničnosti v polnem razmahu – to demonstrira tudi zgornji video. Dobrodošli torej v večplastnem novem svetu, v katerem boste lahko vse, kar ste si želeli. Lahko se zgodi, da vam bo celo precej lepše kot v realnosti.