Po nekaterih poročilih naj bi Robert Downey Jr., ki v tej franšizi nastopa kot Iron Man, za vlogo v filmu Stotnik Amerika: Civilna vojna prejel zajetnih 40 milijonov dolarjev. Par deset milijonov več je potem verjetno prejel za aktualne Maščevalce (Maščevalci: Brezmejna vojna) in ta eksponentna rast proračuna in uspeha filmov o Marvelovih superherojih je še toliko bolj fascinantna, če pogledamo, kako se je vse skupaj začelo.

Skočimo nazaj v leto 1996. Filmi o superherojih so takrat sicer že bili znani kot dobra naložba, a preden je Spider-Man lastnoročno pobral 100 milijonov zaslužka v enem vikendu, so vsi stavili samo na Batmana. Leta 1996 je podjetje Marvel vložilo predlog za stečaj, ker se je izkazalo, da je upanje, da bo ljubiteljem stripov uspelo nabaviti po 100 novih stripov vsak teden, precej slab poslovni model.

Anime North v Kanadi
Nihče ni očitno računal izdatnih stroškov, ki jih ljubitelji stripov namenijo poskusom, da si svoje življenje spremenijo v dejanski strip

V istem trenutku pa so studii Sony želeli predvsem eno stvar – Spider-Mana. Na čelu njihovega oddelka za Marvelove filme je bil tistikrat Avi Arad, možakar, ki je bil noro navdušen nad filmsko trilogijo Spider-Man (ta se je namreč izkazala za pravo tovarno denarja) in ga je seveda zanimalo le to, kako bi na trg metali vedno nove superherojske filme, v katerih bo središče ves čas le mladi Peter Parker, odet v rdeče-modri kostum.

Tudi ko se je pojavila ideja, da bi ustvarili filme o drugih junakih, je Arad vztrajal, da mora biti zgodba ves čas osredotočena zgolj na Spider-Mana, vsi preostali superheroji pa se morebiti lahko pojavijo kot stranske podobe. Zdi se, da če bi se tistikrat kdorkoli pojavil pred Avijem Aradom, odet v Spider-Manov kostum, bi v podpis takoj prejel pogodbo za pet filmov.

Spider-Man
"Ti kar zabodi, pred smrtjo me varuje pogodba za še osem Spider-Man filmov."

In čeprav je Sony tako želel le Spider-Mana, je bil tistikrat obubožani Marvel pripravljen prodati pravice do vseh njihovih likov za borih 25 milijonov dolarjev, kar je pri današnjih zaslužkih filmov o teh likih tako, kot če bi nekomu podarili jamo zlata za pest rdečega fižola. 

A ta korak je bil ključen za razvoj franšize, kot jo poznamo danes. Če bi takrat Marvel prodal zgolj pravice za Spider-Mana, bi danes verjetno gledali še enajsto različico tega prepotentnega najstniškega skakača, v kateri bi imel Willem Dafoe še bolj bizaren dialog s svojim odsevom v ogledalu.

Kako elegantno se je izpeljal ta preplet dogodkov, priča usoda drugih podobnih dolgoletnih franšiz. Ker studii nimajo lasti vseh pravic originalnih vsebin, se lahko pri vsakem novem filmu več časa ukvarjajo s tem, kaj je dovoljeno vključiti v film in kaj ne. Kot recimo pri filmih o Jamesu Bondu. Zlovešča organizacija SPECTRE iz Bondovih knjižnih zgodb recimo več desetletij ni smela biti vključena v filme, ker so si morali pravice za uporabo te intelektualne lastnine najprej izboriti na sodiščih. Prvič je bila tako predstavljena šele leta 2012 v bondiadi Skyfall.

Fotografije: Profimedia