Ko so na začetku osemdesetih posneli prvo inštalacijo z vojnim superherojem Rambom kot osrednjim likom, je bil film tako slab, da ga je Sylvester Stallone želel odkupiti in tako preprečiti predvajanje. Sly je bil takrat vendarle že zvezda v vzponu, ta polomija z Rambom pa se mu je zdela preveč tvegan zalogaj. A s studii so takrat sprejeli kompromis – iz filma so izrezali praktično vse njegove dialoge in novi produkt, ki je bil za dobro uro krajši od prve izvedbe, ki se je vlekla pošteno čez 3 ure, vseeno poslali v kina. Na presenečenje vseh je Rambo čez noč postal pop kulturni fenomen.

Naj vas originalni napovednik spomni zakaj:

Lepota Ramba je v njegovi preprostosti. V tem, da pri Rambu vedno veš, kaj boš dobil. Rambo je McDonalds restavracija filmskega sveta – visoko kalorična bomba brez vsakih presenečenj. In v tem je njegov čar. Žal pa mu z zadnjo nastavitvijo Rambo: Last Blood (nekoliko štorasto preveden v Rambo: Do zadnje kaplje krvi - v kinu od 26. septembra) ni uspelo prepričati kritikov. Vendarle živimo v času izjemne družbene občutljivosti.

Kaj mu očitajo? Marsikaj.

Očitek 1: Klišejski liki in kulturna neobčutljivost

Osnovna zgodba je nadvse enostavna: Rambo mora rešiti prijateljevo hčerko iz rok krvoločnega mehiškega kartela. Že videno? Jasno, neštetokrat. Karteli so strašansko enostaven filmski zlobec, ker jih ni treba razlagati. Ni jih treba opredeljevati, ker so že v kontekstu. In predvsem ne potrebujejo kompleksne predzgodbe, ker že vsi vemo, da z najtežjimi kriminalci ni fino zobati češenj. Zato so najbolj enostavne hollywoodske akcije vedno stavile na najbolj enostavne zlobneže.

Očitek 2: Moteči stereotipi

Če ni Mehika, je Rusija. Če ni Rusija, je Nemčija. Če ni nič od naštetega, so pa vesoljci. Nihče ne pričakuje, da bo v nekem filmu, kot je Rambo, dobil statistično korektne turistične razglednice iz neke dežele. Kritiki jasno jamrajo, da ko Rambo, simbol Amerike, pustoši po kriminalnih zvezah mehiškega podzemlja, daje vtis, da je celotna Mehika prežeta s kriminalom. Če kdo pride do tega zaključka zato, ker mu je to povedal Rambo, nujno potrebuje bolj zanesljive vire informacij.

Rambo
"Menjam informacije o pogrešanem dekletu za hitro britje."

Očitek 3: Rambo ni več Rambo

Kritiki trdijo, da je bil Rambo vselej simbol negativnih učinkov vojne, sploh v zadnjih nadaljevanjih, kjer naj bi lik Ramba kazal resne razpoke v duši od vojne utrujenega bojevnika. V Last Blood pa naj bi Rambo nepričakovano pozabil na titularno travmo in se prelevil v neustavljivo ubijalsko mašino. Veliko gledalcev si je to dejansko želelo. Rambo v prostem času pač ne igra šaha in se ne prereka o uporabi pravilnih zaimkov. Rambo pride na sceno in s peščico besed in kopico orožja stvari opravi arhaično. Šalo na stran, novi Rambo resnično potrebuje nekaj časa, da se nanj privadimo. Vendarle to ni več mladi Stallone z dolgimi, vranje črnimi lasmi, rdečo bandano in lesketajočo se poltjo, pod katero utripajo sveže otečeni bicepsi. Stallone je zdaj hollywoodski ostarelec in morda je prav, da je njegov zadnji Rambo takšen, kot si ga je zamislil v originalu. Brez dodatnih psiholoških plasti.

Očitek 4: Preveč krvi

Tole je subjektivno. Nekateri imajo radi čim bolj grafične prikaze nasilja, drugi se nagibajo k bolj umirjenim podobam. Po Rambu iz leta 2008 so avtorji v tej franšizi resda nekoliko okrepili izraze brutalnosti, ki pa se, če smo čisto pošteni, danes zdijo kar nekoliko osvežujoči, ko toliko drugih 'mainstream' filmov divja v nasprotno smer, kjer se kujejo vsebine, ki v nobenem trenutku ne želijo šokirati, predramiti ali razdražiti. Rambo: Last Blood ima oznako R (Restricted). Jasno opozorilo, da tole ni za gledalce, ki se najbolj udobno počutijo ob gledanju Ledenega kraljestva.

Rambo
Ko se vsakdanje kmetijsko orodje spremeni v priročno nabodalo

Razdeljena mnenja

Na Rottentomatoes se potem pokaže dejanska slika. Kritiška ocena: 31 %. Ocena gledalcev: 84 %. Kar pomeni le to, da so gledalci šli gledat novega Ramba, ker so pričakovali, da bo to Rambo. Kritiki pa so ga očitno odšli gledat s pričakovanji, da bo Rambo družbeno in politično korektni šanson z globokim sporočilom o posttravmatični motnji. Pričakovati, da bo Rambo vse kaj drugega kot Rambo, je recept za globoko razočaranje. To je, kot vedno, akcija. Enostavna, prvinska, krvava. Umetno ustvarjen ekosistem za konzumacijo pokovke in relaksacijo možganov. Glejte ga kot adrenalinsko zabavo in dobili boste točno to, kar ste plačali z vstopnico v kino.

Fotografije: Profimedia