Ko smo te dni svoje binge večere popestrili s širokim naborom Marvelovih filmskih hitov na HBO, pa smo začeli ugotavljati nekatere sumljive vzporednice med fantazijskimi krizami Marvelovega sveta in tole krizo, ki smo jo začeli živeti letos marca.
Ko gre nekaj narobe, gre narobe vse naenkrat
V Marvelovem svetu se katastrofalne nesreče dogajajo kar naprej, in to celo v zelo hitrem sosledju. Tega sicer ni mogoče občutiti, ker so krizni dogodki razdeljeni med različne filme, a pisci osrednje narative so pred časom izdali časovnico dogodkov in pokazalo se je, da so se zgodbe filmov Iron Man 2, The Incredible Hulk in Thor v bistvu zgodili v med enim in drugim vikendom.
Kaj to pomeni? Da je fiktivna Amerika v Marvelovem svetu v enem tednu doživela prihod asgardske horde pod vodstvom sitnega Lokija in posledično uničenje mesta v zvezni državi New Mexico, Whiplash je uničil Grand Prix in eksplodiral Starkov sejem, Hulka pa je preganjala vojska, kar je mimogrede uničilo študentski kampus in polovico Harlema. Vse to v enem tednu.
Torej – ena slaba novica za drugo. Nekako tako, kot če bi se pandemija covida-19, žled in novi koledar Damjana Murka vsi zgodili v roku sedmih dni. In glej ga zlomka – v preteklih tednih smo bili dejansko priča prav temu. Ko je slabi novici sledila naslednja slaba novica. Naj spomnimo: najprej je usekala pandemija, potem je Zagreb zatresel potres, potem smo dobili novico, da kmetijstvo načenja suša, vse skupaj pa smo lepo zaključili s sladico, da se nam zdaj obeta še ena gajstna gospodarska kriza. Nujno bi potrebovali čisto svoje Maščevalce, kajne?
Prepričani smo, da so epske tragedije gojišče korupcije
Ojej. Kako smo te dni spet razdeljeni. Spet smo ujeti v nenehne prepire. Če ste mislili, da bo skrb za kolektivno zdravje naroda izhodišče, na katerem se bomo lahko vsi združili v skupnem boju za boljši jutri, ste se ušteli. Nič hudega, v fiktivnih svetovnih ni kaj dosti drugače. Epske tragedije so očitno priložnost, kjer tudi najbolj prizemljeni in racionalni ljudje čez noč postanejo hrzajoči zlobneži, ki si manejo roke ob novo nastalih priložnostih.
Obadiah Stane in Justin Hammer sta bila v Marvelovem svetu najprej lepo utečena poslovneža. Tako zelo, da smo smo skorajda spregledali, da so poslovneži v filmih pravzaprav vedno simbol požrešnega korporativizma. In ko pride nesreča, se plošča hitro obrne. Hammer prevzame celotno orožarsko manufakturo, čeprav ne zna pravilno projektirati niti najbolj osnovnega balističnega izstrelka, Obadiah pa se izkaže za prikritega sodelavca s teroristi, ki jih je najel, da bi ubili Tonyja Starka (Iron Mana).
Ko se preračunljivi poslovneži v trenutku, ko svet udari katastrofa, spremenijo v skorajda komično karikiranega zlobneža, postane jasno, zakaj tudi v resničnem svetu od drugih ljudi celo med kriznimi dogodki pričakujemo samo najslabše.
Hočemo heroje, da nas rešijo, ampak ne želimo, da nam ukazujejo
Mase nebogljenih običajnežev v Marvelovem svetu so vajene, da ko to ali ono metropolo ugonobi naslednja peklenska tragedija, bo nekje na pogorišču zagotovo stal neki superheroj, pripravljen, da stvari požrtvovalno spet spravi v red. Kar je odlično. Manj odlično je, ko tragedije ni. Takrat superheroje vsi običajneži sovražijo. Ne prija jim, da letajo naokoli, medtem ko moramo vsi drugi za premikanje uporabljati noge, da na prihode nesreč vedno zamujajo, da so kar naprej isto oblečeni in da vedno za seboj pustijo totalno nesnago. Ploskajo jim samo v minutah po rešitvi človeštva pred še eno totalno anihilacijo, sicer pa jim gredo kar malce na živce.
Tudi v resničnosti v času nepričakovanih nesreč upamo na naše različice superherojev. Prižgemo televizijo, poslušamo analizo aktualnih grozot in potem počakamo, da se pojavi nekdo, ki bo tole rešil s čim manj stranskimi učinki. Najbolj stavimo na ljudi, ki jih običajno raje krivimo za vse nelagodje, ki se nam morebiti dogaja, od gneč na cesti do preveč vročih julijskih dni. Smo pa jim vsekakor hvaležni, kadar nas usmerjajo skozi ostanke še enega človeškega spodrsljaja, ker saj veste …
… za večino epskih tragedij smo si krivi sami
Če smo lahko še malce bolj satirični, bi lahko rekli, da so za večino problemov krivi tisti, ki jih potem rešujejo. Saj veste – politiki zakuhajo vojno, potem pa stopijo pred svoj narod in jim povedo, kako bodo to vojno rešili. Megakorporacije malce preveč pohlepno zajamejo naravne surovine, potem pa se dobijo na sijočem kongresu, da bi odkrili, kako se naravi oddolžiti. Pa da bi bilo čim bolj poceni, seveda. Ali pa kakšni znanstveniki zakuhajo virus in potem hitijo iskati načine, kako nas obvarovati pred tem virusom. V preseku in brez kakšnih teorij zarote pa lahko vsekakor mirno rečemo, da si večino največjih težav ljudje zakuhamo sami.
V Marvelovem svetu ni nič kaj drugače. Grozote, ki se zlivajo nad fiktivno različico Amerike, kjer bivajo naši Maščevalci, so največkrat posledica dejanj prav teh Maščevalcev. Iron Man kar naprej snuje nove tehnologije, te pa potem vsakič znova končajo v napačnih rokah. Hulk se spozabi in mu ukradejo kri, kar razvije ne enega, ampak kar dva super uničevalna zlobneža. Thor se kar naprej prepira po svojem čudovitem kraljestvu, kar je na koncu celo na našem planetu sprožilo uničevalno vojno. Njegova izbranka je potem še skorajda uničila celotno vesolje. Organizacija S.H.I.E.L.D., osnovana prav za zaščito človeštva, pa je po nesreči priklicala Lokija, kar je v ruševinah pustilo dobršen del New Yorka.
Zaključna poanta? Najbrž nam ne bi bilo kaj dosti bolje, tudi če bi med nami živeli čisto pravi superheroji.
