Dobronamerno opozorilo: ker bomo govorili o zaključkih filmov, bodite previdni, da si ne pokvarite kakšnega ogleda, ki ga morda načrtujete že zadnjih nekaj let. Tile filmi niso novejši, a morda kakšnega vseeno še niste videli.

Rocky

Kaj pa tu lahko razumemo narobe? Film o boksarju, ki pač boksa, dokler ga kakšen dobro namerjeni levi direkt ne pošlje na krajšo bolniško. A boksanje tu v resnici sploh ni bistveno. Res je središčna aktivnost, popestrena z divjimi dvoboji in nepozabno montažo treningov, a bolj kot karkoli drugega je poanta filma v soočanju s preizkušnjami, ki klenega mišičnjaka vodijo do odkrivanja lastnih odlik. In ljubezni, seveda.

Zato so bili nekateri gledalci zmedeni, ko je Rocky finalni dvoboj proti Apollu – izgubil. Prav v tem pa se je skrivalo ključno sporočilo. Dvoboj v bistvu sploh ni bil pomemben. Zmaga ni bila pomembna. Rocky je tisto, za kar se je v resnici boril, že dobil – Adrianne. Ljubezen. Svoje mesto v svetu. Še Stallone je pozneje v intervjuju rekel, da bi gledalcem moralo biti vseeno, ali Rocky zmaga na dvoboju ali ne. Vam je bilo vseeno?

Zlovešči otok (Shutter Island)

Na koncu tega divjega psihološkega trilerja se razkrije, da je detektiv Teddy Daniels v resnici Andrew Laeddis, bolnik v umobolnici Shutter Island, kjer se je Teddyjeva preiskovalna akcija ves čas odvijala. V trenutku boleče realizacije se zazdi, da je Laeddis končno le izstopil iz svoje detektivske iluzije. Takrat namreč tudi gledalci ugotovimo, da se mu to dogaja precej redno. Da večkrat spolzi v fantazijo in jo doživlja kot resničnost. Zato se zdravniki odločajo, ali bi ga zdravili tako, kot pač to počnejo v filmskih umobolnicah – z operacijsko prekinitvijo povezav v možganih. Z lobotomijo, torej.

Ko se Laeddis potem le še bolj intenzivno zapre v izmišljeni svet detektiva Teddyja, zdravniki odločijo, da nimajo druge izbire, kot da mu sfaširajo prefrontalni možganski korteks. Tu pa potem nastopi preobrat, ki morda ni bil najbolj jasen. In sicer, da je v resnici vse zaigrano. Laeddisova celotna diagnostika, mentalna bolezen, norost – vse je bilo le pretkano pretvarjanje. Laeddis si je v resnici želel, da mu naredijo lobotomijo, saj je bil prepričan, da bo le tako morda dokončno uničil boleče spomine na uboj lastne žene.

Ritem norosti (Whiplash)

Film prikaže vsem nam zelo znano gonjo za perfekcionizmom, le da jo tokrat spremljamo skozi življenje mladega džezovskega bobnarja Andrewa, ki ga maltretira njegov nemogoči učitelj Fletcher (igra ga vedno izvrstni J. K. Simmons). Na koncu se sicer zdi, da se je vse izteklo točno tako, kot se v glasbeni drami mora – Andrew izvede neverjetno predstavo, čustva eksplodirajo, trnova pot je upravičena. Pa je res?

Po kratkem premisleku vidimo, da je za dosego izbranega cilja Andrew žrtvoval skoraj vse tisto dobro, kar ga je še obkrožalo. V njegovem zaključnem pogledu pa se zdi očitno, da Andrew svojega cilja niti ni več ozaveščal kot želje, da postane uspešen bobnar, ampak se je gnal le še v želji, da zadovolji v bistvu nikoli zadovoljivega učitelja. Lahko torej sklepamo, da tale glasbena drama ponuja … nesrečen konec? Je protagonista njegova pot do uspeha popeljala v življenje nesreče, obžalovanja, izgubljenosti? Koliko je vredno tisto, kar dosežeš, če si uničil vse na poti do tega dosežka?

Morilca na kolektivca (In Bruges)

Črna komedija o Rayu (Colin Farrell) in Kenu (Brendan Gleeson), dveh plačanih morilcih, ki se po šlampastem umoru po naročilu šefa skrivata v belgijskem Brugesu, čakajoč na nadaljnja navodila. Kot izvemo v poteku zgodbe, je Ray, novopečeni rekrut na morilski sceni, ves čas samomorilen zato, ker je med naročilom umora duhovnika nenamerno ubil tudi blizu stoječega otroka. Čeprav čutimo njegovo krivdo, pa smo istočasno vajen, da v filmih tisti, ki naredijo nekaj zelo narobe, vedno dobijo po prstih.

In res – Ray je ustreljen. A ne umre takoj. Se pa zato takoj zatem konča film. In tako nikoli ne izvemo, ali je tej strelni rani dejansko podlegel. Prav zaradi takšnega zaključka so številni gledalci sicer vrhunsko posnet film popljuvali. Češ da ni pravega zaključka. Da ni katarze. A kot so pozneje pojasnili bolj pazljivi gledalci, je bila katarza gledalcem ponujena že prej, v besedah starejšega plačanca Kena. Ta jasno poudari, da se je Ray v poteku vseh dogajanj v Brugesu oddolžil za svoje napake. Ray v svojih končnih – no, vsaj predvideno končnih – trenutkih tako prečisti svoje misli in se zave, da v resnici noče umreti. Njegov konec ni poplačilo krivice, njegov konec je oddolžitev za to krivico.

Klub golih pesti (Fight Club)

Menda že 20 let univerzalno napačno razumljen kultni film z Bradom Pittom in Edwardom Nortonom si številni razlagajo kot odgovor na današnje bolezensko oklepanje kapitalizma. To se čuti tudi v zadnjih trenutkih filma, ko se razkrije, kdo je misteriozni Tyler Durden in kakšno vlogo je igral v življenju nespečega (in nikoli imenovanega) protagonista. Tu se razkrije prva skrivnost zaključka: protagonist oz. pripovedovalec zgodbe je sam ustvaril Tylerja Durdena, sčasoma pa postal legenda, kakršna si je zamišljal, da Tyler Durden je.

Sledi še dejanski finale. Projekt Mayhem se sproži, bombe detonirajo, okoli obeh junakov se rušijo stolpnice, v katerih so kartoteke vseh dolgov – kričeči simboli kapitalizma, korporativizma, pohlepa. Namig, da bo nastopila napovedana doba finančnega izenačenja. “Ko se izbrišejo dolgovi, gremo nazaj na točko nič,” pove protagonist.

In čeprav se to zdi nadvse zmagovit in navdušujoč trenutek, so ustvarjalci filma želeli s tem sporočiti nekaj povsem drugega. Trenutek rušenja stavb je v resnici posledica neuravnovešenih frustracij protagonista – pripovedovalca, ki se na vrhuncu blaznosti spremeni v terorista. Njegova dejanja začnejo rušiti svet okoli njega. Dejanska poanta? Moderni moški kopičijo čustva, nikoli se ne odprejo drugim (protagonist se nikoli ni izpovedal izbranki Marli), tlačijo jezo, strah, frustracije – dokler ne eksplodirajo v uničujočo kataklizmo.

Peklenska pomaranča (A Clockwork Orange)

V filmu se postavlja za današnje dni nadvse prefinjeno filozofsko vprašanje: lahko nekoga ozdravimo zlobe? Iskanje odgovora na to vprašanje se v legendarni distopični kriminalki iz leta 1971 odvija v procesu, ko poskušajo Alexa De Larga (igra ga Malcolm McDowell) očistiti njegovih nasilnih in disfunkcionalnih spolnih nagnjenj.

V zaključku filma se zdi, da so mladega moža uspešno spremenili. Ponudijo mu celo službo in možnost vrnitve v normalno življenje. Kot ozdravljen psihopat nas popelje do srečnega konca, vedoč, da si bo Alex zdaj lahko utrl novo, boljšo, zdravo življenjsko pot. Ampak … je to res pravi konec? Alexove besede, njegova obrazna mimika, celo njegovo žvečenje – vse odraža ostrino destiliranega sarkazma. Vse se zdi umetelno. Zaigrano. Za fasado novega Alexa je namreč vsekakor še vedno ostal stari Alex. S pomembnim naukom: leta zlorabe in nasilja za vselej pustijo svoj pečat.