Kanadski roker Bryan Adams je po ogledu dokumentarnega filma Seaspiracy pozval svoje sledilce na spletu, naj prenehajo jesti ribe. Pevka Anne-Marie je svoje oboževalce pozvala, naj si nujno pogledajo to šokantno zgodbo o svetovnih morjih. Britanski kolesar Chris Froome je zapisal, da ga je dokumentarec totalno šokiral. Leonardo DiCaprio pa se verjetno smehlja ob še enem uspehu svoje dokumentarne ekipe, ki je pred časom že zaslovela s provokativnim dokumentarnim filmom Cowspiracy. Previdno, Leo, sicer kmalu ne bomo hoteli ničesar več jesti.

Oglasno mesto

A preden zamerite prijatelju, ker je ravnokar ugriznil v tunov sendvič, in na družinsko deblo umestite še posvojenega delfina, poglejmo, zakaj so znanstveniki odreagirali nekoliko drugače kot zvezdniki in kako so komentirali najbolj ključne trditve dokumentarnega filma Seaspiracy.

Trditev 1: Do leta 2048 v oceanih ne bo več rib

Seaspiracy je to trditev izpostavila na podlagi raziskave iz leta 2006, od katere pa se je avtor Boris Worm pozneje celo sam distanciral. Čez tri leta je nato sodeloval pri novi študiji, v kateri so izpostavljena odkritja, da je količina rib na področjih, kjer so omejili ribolov (ta območja so bila določena v morjih, ki pripadajo ZDA, Islandiji in Novi Zelandiji), zelo hitro spet začela rasti.

Znanstveniki so bili zato presenečeni, da se je stara študija iz leta 2006 sploh pojavila v dokumentarnem filmu. Morski biolog Ray Hilborn z univerze v Washingtonu, ki je vodil novejšo študijo iz leta 2009, je razložil, da je študija iz leta 2006 imela napačno sliko stanja, ker ni upoštevala obstoječe regulacije ribolova. Količina rib se zaradi stroge regulacije ribolova v svetovnih morjih zdaj namreč izdatno povečuje.

Trditev 2: Ribe bi morali črtati s svojih jedilnikov

Dokumentarni film v sistemu ribolova izpostavi številne probleme, ki menda niso rešljivi drugače, kot da preprosto prenehamo jesti ribe. Prikazali so zlorabe certifikatov pri označevanju ulovljenih rib pa številke, ki menda ne govorijo v prid trajnosti ribolova, da grozot suženjstva na dnu ribolovne hierarhije sploh ne omenjamo.

Da bi vse to rešili čim hitreje, Kip Andersen, producent filma Seaspiracy, na uradni strani filma ponudi povezavo do svoje lastne strani, kjer ponuja alternativni veganski prehranski načrt – za mesečno naročnino, seveda.

A dejstvo je, da svet ne bo kar čez noč prenehal jesti rib. Tudi če bi to bila edina rešitev, bi jo bilo nemogoče implementirati. Da je to pričakovanje nerealistično, je jasno tudi Aliju Tabriziju, avtorju filma Seaspiracy, kritiki pa dodajajo, da gre predvsem za preveč posplošeno sporočilo. Sporočilo, ki pa vseeno ni nedolžno. Kot pravijo strokovnjaki, se s tem tvega, da bodo oceani nekoč v celoti prepuščeni korporacijam, ki jim do morskih ekosistemov dejansko ni čisto nič mar.

Bolj legitimno bi bilo podati sporočilo, da moramo biti ljudje čim bolj selektivni pri izbiri hrane – da dejansko vemo, kaj si tlačimo v usta. In kako je to, kar si tlačimo v usta, prišlo do naših ust. Če zdaj že vemo, da je bolj humano poseči po jajcih iz hlevske ali talne reje, lahko počasi začnemo izbirati tudi ribe, ki pri ulovu niso trpele, prav tako niso trpele ali celo umirale druge živali. Ja, predvsem delfini.

Trditev 3: Certifikati za potrošnike v bistvu ne pomenijo kaj dosti

Pri reševanju enega problema pa, kot razkrijejo v dokumentarcu, naletimo na novega. Konzervirane ribe so označene z različnimi certifikati. Seaspiracy izpostavi dvom o kredibilnosti certifikatov, ki jih podeljuje agencija Marine Stewardship Council (MSC), in kredibilnosti certifikata Dolphin Safe Tuna, ki naj bi potrjeval, da pri ulovu teh tun skrbijo za varnost delfinov.

Odzval se je projekt International Marine Mammal Project (IMMP), ki vodi program za delfine varnega ribolova. Pod njihovim nadzorom naj bi število med ribolovom ubitih delfinov upadlo za kar 95 odstotkov – kar je več kot 100.000 delfinov vsako leto.

So pa številni strokovnjaki še vedno zelo kritični do certifikatov agencije MSC, saj naj bi zapisali pretirano komplicirane standarde, ki pa ne vključujejo številnih vprašljivih stvari, ki jih velika ribiška podjetja še vedno počnejo.

Trditev 4: V svetu ribištva je ogromno suženjstva

Strašljivo, šokantno, a žal tudi – resnično. Zloraba elementarnih človekovih pravic, vključujoč prisilno delo, je menda še kako znan problem v ribolovni industriji. To je potem povezano še s prekomernim ribolovom, ilegalnim ribolovom in nenehno potrošniško željo po čim cenejših ribah.

Največ tovrstnih kršitev je bilo zabeleženih v vzhodnoazijskih morjih, raziskava iz leta 2014, ki so jo objavili v publikaciji The Guardian, pa je pokazala, da je ogromno tega ulova potem dejansko končalo tudi na policah supermarketov v Evropi.

Trditev 5: Zavržene ribiške mreže so hujša grožnja življenju v morjih kot plastične slamice

V filmu Seaspiracy povedo takole – kampanje proti plastičnim slamicam za morje naredijo toliko, kot če bi poskusili deževne pragozdove reševati z ukinjanjem zobotrebcev. In nekateri znanstveniki se strinjajo, da so plastične slamice zelo droben problem za svetovne oceane. Bolj skrb vzbujajoče je namreč dejstvo, ki so ga izpostavili tudi v dokumentarcu – kar 46 odstotkov vseh odpadkov v velikem smetišču, ki plava po Tihem oceanu, predstavljajo zavržene ribiške mreže.

Znanstveniki ob tem dodajajo tudi, da se plastika s kopnega prej akumulira drugje – na obalah in v rekah, tako da največkrat ne konča neposredno v morju. Problem torej ni zgolj plastika s kopnega v morju, ampak to, da do morja sploh pride.

Obenem pa znanstveniki opozarjajo, da zaradi pretiranega osredotočanja na plastiko lahko spregledamo dejansko največjo grožnjo svetovnim oceanom – klimatske spremembe. A o tem morda izvemo kaj več v naslednjem dokumentarnem filmu.

Naslovna fotografija: Profimedia